Mnenje o novi pesniški zbirki Vladimire Rejc
Mehkoba jutra
Najnovejša pesniška zbirka Mehkoba jutra Vladimire Rejc ne potrebuje velikih besed. Njena izvirnost je prav v tem, da se jim odpove. Povabi nas v svet, kjer je nežnost moč in tišina glasna.
Pesmi v Mehkobi jutra so zgoščene in asketske, zato je njihova govorica še globlja. Prav občudovanja vredno je, da z minimalnimi besedami pove veliko. Mojstrsko ustvari atmosfero, ki lebdi nad besedami. So kot impresije, ki se nežno dotaknejo bralca. Vsaka pesem je pravzaprav zgodba. Izrečenega je malo, a prav zamolčano pove največ. Ponudi možnost, da vsak sam zapolni navidezno praznino.
Vse pesmi so prepletene z ljubeznijo, a le ta ni predstavljena kot velika drama, temveč kot tiha prisotnost, ki prežema vsakdan. Je pogled, spomin, včasih le slutnja. Gre za ljubezen, skrito v drobnih gestah, dotikih, pogledih, ki ne potrebuje donečih besed. Tudi nostalgija ni bolečina izgubljenega, temveč nežen pogled v preteklost, ki v spominu prepozna lepoto in hvaležnost. Je občutje, ki greje s svojo toplino. Prav zato deluje pomirjujoče.
V času, ki nas vse bolj sili v nenehno gibanje, nas avtorica opomni, kako pomembno je, da se ustavimo in skozi mir ter tišino vidimo svoje bližnje v drugačni, mehkejši svetlobi.
Posebno mesto imajo fotografije mlade avtorice Ide Zupan, ki niso zgolj ilustracije posameznih pesmi. Ne razlagajo jih, še manj tekmujejo z njimi. Tako kot pesmi ne želijo povedati vsega, tudi fotografije več nakazujejo kot razkrivajo. Ujamejo trenutek svetlobe, košček narave ali drobne detajle, ki se z verzi zlijejo v enotno doživetje besede in podobe.
Mehkoba jutra je pesniška zbirka, ki ne išče pozornosti z glasnostjo ali presenečenjem niti z drznostjo jezika. Ne išče učinkov. Njena posebnost je drugje – v subtilnosti, iskrenosti in sposobnosti, da iz drobnega trenutka ustvari bogato zgodbo. Z ničemer nas ne prepričuje, le ustavi nas in opomni, da se zavemo dragocenosti trenutka. Avtorica zmore iz nekaj preprostih besed ustvariti občutek, da se je čas ustavil. V jutru, ki ga hitenje dneva še ni posrkalo in obrusilo, ampak mu dovoli, da ostaja zasanjano mehak.
Ko sem zaprla knjigo, s seboj nisem odnesla posameznih verzov. Ostal je občutek. Mir. Hvaležnost ob spoznanju, da je na videz nepomembna vsakdanjost lahko dar, če ga znaš in zmoreš prepoznati. Je povabilo, da se ustavimo in spomnimo drobnih stvari ter v njih prepoznamo njihovo veličino.
Zapisala: Majda Arhnauer Subašič
