Čuk pogleda sovo milo,
ko v gozdu se ni danilo.
Pogumno povabi jo na ples,
ker misli prav zares.
Sovi srčke naglo poskoči,
ko čuk smelo v noč skoči
in zleti v srebrno mesečino,
zvezdnato noči temno milino.
Srček sovi tiho pravi:
»Ta gotovo je tisti pravi.«
Čuk in sova skupaj letita,
se v valčku povsod vrtita.
Oba na veji družno čepita,
vsemogoče navito govorita,
gledata se v velike okrogle oči,
prebedita v paru trde črne noči,
ko vsa hosta globoko sladko spi.
