Vsak dan je bilo topleje. Debela, snežna odeja, ki je pokrila gozdne poti, se je začela krčiti. Prve travnate bilke so pogumno pokukale iz zemlje. Sneg se je topil in se počasi spreminjal v bistre curke vode.
Zajček je zaskrbljeno opazoval, kako se bela površina vztrajno spreminja v travnato. »Ves sneg bo izginil!« je žalostno ugotovil, sedel na stožec pred svojim brlogom in glasno potožil: »Prijatelj sneg, ne zapuščaj me! Prosim te, zakaj odhajaš? Ko pokriješ gore in doline, jaz se počutim varnega. Moj beli kožušček izgine v tvoji belini in se uspešno skrijem pred volkom, lisico ali lovcem.«
Sonce je bilo visoko na nebu, topleje je pripekalo in sneg se je vztrajno topil.
»Šel bom k botri sovi in jo zaprosil, naj ohrani sneg,« se je odločil zajček.
Na veji košatega drevesa je zagledal sovo. »Botra sova, prosim te, pomagaj mi,« je milo začel zajček. Ptica je pogledala zajčka in radovedno vprašala: »Kako naj ti pomagam?« »Ti si modra in pametna, prosim te, ohrani sneg, da se jaz lahko varno skrivam pred zasledovalci!« je milo zaprosil zajček.
»Sneg?« se je začudila sova, se zamislila in odgovorila: »Žal, ne morem ohraniti snega. Vsako leto v tem času sneg izgine.« Zajček je razočarano pogledal ptico in dejal: »Če ne moreš ohraniti snega, mi ne moreš pomagati. Najlepša hvala, botra sova.«
Zajček je urno odskakljal in na gozdni stezi srečal jelena. »Stric jelen,« je poklical, »prosim te, pomagaj mi! Rad bi ohranil sneg, pa ne vem kako.«
Jelen je presenečeno pogledal zajčka, nato pa odgovoril: »Snega ne moreš ohraniti. V tem času se vedno tali in me živali se tega veselimo, ker se lahko hranimo, saj gozdne jase ponovno zelene.« »Niti ti mi ne moreš pomagati,« je žalostno ugotovil zajček in nadaljeval svojo pot.
Na jasi je dolgoušec zagledal medveda, ki je prišel iz svojega toplega brloga. »Striček medved, striček medved, počakaj!« je poklical zajček. Medved se je ozrl, zazehal in vprašal: »Kaj bi rad, zajček?« »Rad bi ohranil sneg,« je takoj pojasnil zajček.
Medved se je nasmehnil, nato pa dejal: »Snega ni mogoče ohraniti. V tem času vedno izgine.« »Oh, tudi ti ne moreš ohraniti snega!« je razočarano ugotovil zajček. »Nihče ne more ohraniti snega, sneg zapade pozimi in se stali spomladi, vse živali se tega veselijo,« je pojasnil medved.
»Nihče mi ne more pomagati!« je tarnal zajček in pohitel k potoku.
Kratkorepec je sedel na breg potoka, nemo opazoval topljenje ledu in zaskrbljeno dejal: »Kaj naj naredim? Snega ne morem ohraniti. Moj bel kožušček mi ne more več pomagati pred nevarnostjo. Trate zelenijo, jaz pa sem bel …«
Star zajec je zaslišal tarnanje malega zajčka. »Kaj se je zgodilo? Zakaj se pritožuješ?« je zaskrbljeno vprašal.« Snega ne morem ohraniti, zato sem žalosten,« je pojasnil zajček, »moj kožušček je bel, trate pa zelenijo.«
Stari zajec se je nasmehnil in razložil: »Potok ponovno žubori, ker se led, ki ga je pozimi pokril, topi. Sneg po tratah tudi kopni. Nihče ne more ohraniti snega. Tvoj beli kožušček bo ponovno srebrn. Poleti se boš lahko skrival med listjem, grmičevjem in travo. Nihče te ne bo zapazil. Veseli se prihoda pomladi!«
»Spremenil bom barvo svojega kožuščka?« je vprašal zajček. »Seveda, oblekel boš novo obleko. Mi zajčki oblečemo novo obleko dvakrat na leto. Pozimi postanemo beli, da se bolje skrivamo v snegu, spomladi pa postanemo sivi ali rjavi, da se lahko skrivamo med travo in grmovjem. Nihče ne more ustaviti letnih časov. Vsak letni čas ima svoje obdobje v letu,« je pojasnil stari modri zajec.
»Z novo obleko bom varen pred zasledovalci!« se je razveselil zajček, se zahvalil staremu zajcu za razlago in veselo odskakljal po gozdni poti.
