Rahla sapica je zapihala in razgibala veje košatih dreves mogočne hoste. Krošnje orjaških dreves so glasno zašumele in prelomile grobno tišino v gozdu.
Drobna vitka srna se je potikala po gozdu. Gozdna živalca je prisluhnila šumenju dreves, ko se je svež vrtinec zraka zapodil med veje listnatih rastlin. Srna je bila na preži, ko je nekaj zašumelo med gosto travo na robu jase globoko v gozdu.

Mali zajček je priskakljal k srni, ki je strmela vanj. Gozdna živalca z dolgimi ušesi in kratkim repkom ter urnimi tačkami ni bila očitno nevarna, kot sta bila bodisi lisica bodisi volk. Srna si je oddahnila: »Uh!« Mali srni je odleglo, da ni naletela na premeteno zvitorepko, o kateri je marsikaj slišala od jelena. »Pozdravljena,« je dolgoušec nagovoril srno in radovedno vprašal, »Kaj te je prineslo na skrito jaso?« »Iščem domek, da me ne bo strah krvoločnega volka in bistre lisice,« je razložila srna, ki je prišla na idejo, da bi imela dom, kot ga ima zajček. Misel na volka in lisico je zmrazila malo plaho srno, ko je pomislila na njiju.
»Aja?« je presenečeno dejal zajček in začudeno gledal srno. »Veverica ima duplino v deblu, medved ima brlog med skalovjem, krt se ponaša s krtino, ptički imajo gnezda na veji, marljive čebele panj, delovne mravlje pa mravljišče,« je tarnala srna, ko se je spomnila na domove ostalih gozdnih živali v hosti. » Kaj ti ni prav? V čem je problem?« je radovedil zajček. »Problem je v tem, da nimam varnega doma,« je kratko odgovorila srna in v isti sapi vzdihnila, »Ljubo doma, kdor ga ima.«
»Ni tako hudo, kot se ti zdi,« je dolgoušec potolažil malo srno, a ga je srna prekinila in mu odločno oporekala: »Čudijo me tvoje besede, zajčji prijatelj. Sreča ti je naklonjena, ker jo urno popihaš in se skriješ v svojo luknjico, če te lovi volk ali ti je lisica za petami.« »Tvoj dom je trop jelenov in srn, zato nimaš varnega zatočišča. Tvoje skrivališče je vsa hosta, Tvoje skrbi so odveč, ker je v slogi moč,« je pomodroval kratkorepec, ki je malce zavidal srni pomoč tropa rogatih živali.
Srna se je globoko zamislila, nato pa dejala: »Prav imaš, trop me ni pustil na cedilu, ko mi je trda predla, zato je moj domek, hosta pa je moje varno skrivališče.« Srni je odleglo, ko je zagledala na robu jase mogočnega jelena, ki je prišel ponjo.
Srna je sledila jelenu globoko v gozd, medtem ko je zajček odskakljal domov. »Vsaka gozdna žival ima domek po meri,« je zadovoljno ugotovila dolgouha in kratkorepa živalca, ko je naglo švignila v odprtino svoje luknjice, ker je slišala premikanje vejevja bližnjega grma.