Vlažna megla se je vlekla po gozdu in zabrisala obrise dreves. Rumeno sonce se je skrilo za gosto meglo, medtem ko se je dan polastil obzorja in pregnal temno noč daleč stran z višav neba. Polh je globoko spal v toplem duplu košatega mogočnega drevesa, čeprav je nagajiva dnevna svetloba dražila njegove zaprte oči.
Velik čuk je priletel na vejo drevesa, kjer je imel polh udoben dom v deblu drevesa, ki je segalo visoko v nebo. Nočna ptica je prebedela vso noč, zato je zaspano zazehala, poiskala zavetje med listi na veji, da je ne bi motila nadležna dnevna svetloba, in zatisnila velike okrogle oči.
Ko je pramen svetlobe meglenega dne odločno pogladil smrček in glavico speče gozdne živalce, se je v duplu končno zdramil polh, radovedno pokukal iz svojega varnega skrivališča in zagledal pod drevesom na tleh razpršene orehe, lešnike in želode. Polhu so se cedile sline, ko je opazil vse tiste okusne dobrote na tleh, toda orehi, želodi in lešniki so tičali v lužah na blatni stezi, ki se je vila po hosti.
Mali zajček je priskakljal na stezo ter začel igrivo skakljati čez luže, da si ne bi zmočil tačk.»Kdo bo šel po orehe, želode in lešnike?« je zaklical radovedni dolgoušec, ko je zapazil v lužah celo kopico orehov, lešnikov in želodov. »Ne ljubi se mi po orehe, lešnike in želode, ki tičijo v lužah, ker me moti, da si zmočim tačke, ko jih nabiram,« je potarnal polh na veji in se odločil, »Ko bo sonček zasijal na nebu, se bodo luže posušile in bom šel po orehe, lešnike in želode.«
Zajček je zmajal z glavo, nato pa posvaril: »Veverička bo sunila vse okusne dobrote, če jih ne pravočasno nabereš in jih previdno zneseš v svoje duplo.« »Veveričke ni še naokrog v gozdu, zato ne bo odnesla orehov, želodov in lešnikov v svojo shrambo,« je prepričano zatrdil polh. Kratkorepec je začudeno pogledal lenega polha, ki je medtem izginil v duplo in se glasno zadrl skozi odprtino svojega doma: »Malce bom še zadremal, ker me muči spanec.«
Na sosednjem drevesu se je nenadoma prikazala rjava veverička. Drobna živalca, v žametnem kožuščku in s košatim repom, je zagledala orehe, lešnike in želode v lužah na blatni stezi. »Juhuhu! Sreča mi je naklonjena, ker sem našla kopico lešnikov, orehov in želodov na stezi,« se je čudila veverička, ko je gledala zviška dobrote na kupu na gozdni potki in se nemudoma previdno odločila, »Vse bom znesla v shrambo svojega doma, da bom imela zalogo za hude čase.«
In res, spretna veverica je urno smuknila z drevesa na tla in odnesla vse orehe, želode in lešnike v svojo duplino na drevesu globoko v gozdu. Na blatni stezi so samevale samo prazne luže.
V snu se je polhu sanjalo, da mu je veverica zmaknila pod nosom orehe, lešnike in želode, zato se je siva gozdna živalca naenkrat zbudila.
Polh je planil iz dupla na vejo in zaskrbljeno pogledal zviška drevesa blatno stezo polno luž. Moji želodi, orehi in lešniki niso več v lužah! Kdo neki je pospravil dobrote v svojo shrambo?« je razočarano vzkliknil polh.
»Veverica jih je odnesla, ko si ti spal. Nisi jih pravočasno spravil v duplino, pa si ostal praznih rok,« je zajček pojasnil polhu. »Ne odlašaj tega, kar lahko storiš danes,« je pomodroval čuk s sodenje veje drevesa, ko se je nočna ptica prebudila, ker jo je zmotila dnevna svetloba. Meglice so se namreč razredčile, razkadile in razblinile ter prepustile pot zlatim sončnim žarkom skozi pajčevino krošenj gostih dreves.
»Nespametno sem se obnašal, ker se mi ni ljubilo nabrati lešnikov, orehov in želodov iz mokrih luž, pa sem ostal z dolgim nosom,« je ugotovil polh. »Loti se dela, ko je treba in ne lenari, pa boš imel orehe, lešnike in želode v svoji shrambi,« je čuk svetoval polhu, ki je molče prikimal modri nočni ptici, medtem ko je zajček skakljal sem in tja po stezi mimo mokrih luž ter se radostno veselil sončnega dne.
