Svež zrak je oznanil ohladitev vremena. Sivi oblaki polni dežja so se kotalili po nebu. Sivina je kmalu zamenjala sinjo modrino neba. Zrak je dišal po dežju. Obetal se je gost naliv, pravzaprav ploha.
Par dolgih ušes je pokukalo iz odprtine zajčjega doma. Ušesom je sledila molčeča zajčja glavica. Dvoje radovednih oči se je oziralo naokrog, medtem ko so ušesa prisluhnila šumom v gozdu. Glasno medvedje smrčanje je pritegnilo zajčevo pozornost.
Kosmatinec je ležal pod krošnjo drevesa in molel vse štiri od sebe. Medved je spal kot zaklan. Kosmati velikan se je očitno klatil po hosti, pa ga je naenkrat zgrabil tak spanec, da si ni mogel kaj, zato je legel pod krošnjo drevesa in sladko zaspal. No, ja, medvedi prezimijo zimo, tako da kratko malo prespijo letni čas strupenega mraza in obilnega sneženja v udobnem brlogu.
Ob potki je bilo grmičevje. Pod grmovjem so rasle rdeče jagode.»Kdo neki je pospravil vse jagode v svoj želodec?« je ugibal zajček, ko je opazil, da ni bilo več jagod pod grmovjem. » Medved je velik sladkosnednež. Kosmatinec se masti z medom, a tudi z gozdnimi sadeži, saj rad hrusta maline, borovnice in jagode,« se je spomnil dolgoušec in pogledal spečega medveda. Kratkorepcu je bilo v hipu jasno, da je bil medved tisti grešnik, ki se je lotil jagod. Kosmatin je bil kriv, da ni bilo več okusnih rdečih jagod pod grmovjem. » Gozd ni medvedja domena. Kosmatin hrusta vse, kar mu pride pod šapo,« se je zgrozil zajček, ki mu ni bilo pogodu medvedje obnašanje.
Polž je lezel med travo in ponavljal: »Počasi se daleč pide.« »Medved je pohrustal vse jagode in sedaj spi kot top,« je razglasil zajček na ves glas, da se je slišalo daleč naokrog. Polž se ni zmenil za zajčka: »Počasi se daleč pride,« je brbljal polž z zavito hišico na grbi in lezel naprej. »Medved je od sile, ker je požrl vse jagode, maline in borovnice,« je prepričano trdil mali zajec. Dolgouha in kratkorepa živalca je pristavila seznamu izginulih gozdnih sadežev še maline in borovnice, poleg seveda jagod, ki so bile že na spisku medvedjega hudega greha.
Resnici na ljubo pod grmom ni bilo ne malin in niti borovnic, ampak so rasle samo jagode. Laži so zajcu kar letele z jezika. Zajček je napihnil balon malih in velikih laži. Zajčkove besede so polžu trkljale skozi eno uho noter in drugo ven, dokler ni polžu kapnilo, da mu zajček nekaj na dolgo in široko razlaga o medvedu. »Kaj je narobe z medvedom, da tako nakladaš o kosmatincu?« je zanimalo polža. »Kosmatin se je nabasal jagod, pa malin in borovnic tule pod grmom. Medved je tako sit, da spi kot dojenček v zibelki. Tako obnašanje res ni na mestu, saj ni hosta medvedja domena,« se je zajček hudoval na medveda in prikrojil krepko resnico po svoje.
Polžek je nekaj razmišljal in tuhtal, nato pa se spomnil, da so bile pod grmom samo jagode. »Pod grmom so rasle jagode, ne pa maline in niti borovnice, zato je medved snedel samo jagode,« je sklepal polžek, ki se ni dal nesti na led od zajčka. »Prava reč, ker ni pomembno, kaj je raslo pod grmom. Medved se je požrešno lotil gozdih sadežev,« je nejevoljno zamomljal zajček v zadregi. »Male ali velike laži imajo svojo težo, a tudi kratke noge,« je polž posvaril domišljavega zajčka in ga strogo okaral, »Kaj se to pravi, da si se spravil na medveda za prazen nič? Te ni sram, da si imel medveda za požrešneža, ker se je lotil jagod. Zadevo si začinil z mastnimi lažmi, ker ti ni bilo pogodu, da se je medved mastil z jagodami, za nameček pa še zadremal pod krošnjo drevesa. Tako obnašanje res ni na mestu.«
Zajček ni črhnil besedice, zardel je od sramu in smuknil v luknjico, kjer je imel dom.
