Mira Sušić: Odlomek mladinskega romana Za petami

0
32

MUCA BREZ IMENA

 

 Zvonilo je. Bil je konec pouka. Mojca je stlačila v nahrbtnik knjige, zvezke in peresnico, nataknila slušalke na ušesa, spravila pametni telefon na dotik v žep, oblekla puhovko in se v gruči gimnazijcev in gimnazijk spravila iz šole. Najstnica ni imela dežnika, zato se je deklina ustavila na pragu šolske stavbe ter tuhtala, kako in kaj.

 

Bil je pravi naliv dežja. Odtoki kanalov na cesti so prenehali požirati vodo. Deževalo je tako gosto, vztrajno in močno, da se je cesta pred šolsko zgradbo spremenila v ogromno mokro lužo. Ni bilo kaj, dež ni nehal, zato ni imelo smisla čepeti pred šolo in čakati, da se bo vreme usmililo najstnice.

 

Avtobusna postaja ni bila daleč od gimnazije. Deklina je morala samo prečkati ulico, pravzaprav se zapoditi čez prometnico, toda v takem nalivu ni imela šanse, da bi se obranila dežjem dežja. Gimnazijka bi bila tako in tako v hipu mokra kot miš, četudi bi imela odprt dežnik pa dežni plašč, gumijaste škornje in celo kapuco na glavi.

 

Mojca je bila odločno dekle, ko je šlo za njeno kožo. Tistega deževnega dne je postavilo dekle svoje zdravje na kocko, ko se je odločilo, da bo poskusilo srečo. Prezebla bi tako in tako, če bi čakala kot štor na stopnišču pred šolo. Deklina je urno švignila po stopnicah na pločnik, tekla čez cesto in se zatekla pod nadstrešek avtobusnega postajališča. Žive duše ni bilo več na ulici. Mojca je samevala na pločniku ulice in potrpežljivo čakala avtobus.

 

In glej, premočena mucka je prišla na isto idejo. Muca se je zapodila na varno, ko je avtomobil, pod katerim se je skrila, glasno zabrnel in kmalu zatem odpeljal. Uboga živalca se je zatekla pod nadstrešek postajališča. Mačka je odnesla celo kožo, konec koncev znajo muce poskrbeti zase, ko jim trda prede.

Mojci je vzelo sapo, ko so gume avtomobila zaškripale, mačka pa je pravočasno švignila izpod avtomobila na pločnik. Mucka se je tresla kot trska v vrtincu vetra. Prestrašena in premražena živalca se je stisnila v kot postajališča in milo zamijavkala: »Mijav!«

 

Mojca je bila dobrega srca, zato je vzela mucko v naročje in jo pobožala. Mačka ni imela ovratnice, torej se ni izgubila. Bila je potepuška muca. »Od kod si se vzelo, ti mače? Grdoba grda te je grobo napodila, pa si se revica znašla na pločniku, kajne?« je šepnilo dekle in se v hipu odločilo: »Ne pustim te na dežju, ne odnesem te v mačje zavetišče, ampak greš z mano domov.«

 

In res, sivooko in plavolaso dekle, ljubkega obraza, je vzelo mucko s sabo, čeprav bosta mami in ata navihala nos. Ko bo prinesla muco domov, jima bo dala odločno kontra ter ju prepričala, pravzaprav jima svečano prisegla in obljubila, da bo skrbela zanjo. »Ne delajte si skrbi zaradi mucke, ker je moja domena,« se bo Mojca borila za mačje pravice.

Mladinski roman Za petami lahko naročite pri založbi Primus.