OČI NA PECLJIH
Mija Grgič je obsedela pred sedečim policistom Primožem Močnikom, ko ji je moški s kretnjo roke pokazal stol in ji namignil, naj sede nanj. Moški se je odsotno zagledal vanjo, medtem ko je brskal v odprtem predalu pisalne mize in potegnil na dan mapo.
Primož Močnik se je nato prisiljeno nasmehnil in zaigral vljudnega policista, čeprav mu ni bilo do tega, da bi poslušal starko. »Take stare kavke ne prinesejo nič dobrega,« je zaslutil moški, ki je bil slabe volje, ker mu je preiskava polzela skozi prste, čeprav ni bil novinec in niti zelenec v službi. Dal je skozi marsikaj v letih službovanja na oddelku. V takih škripcih pa ni bil nikoli prej. Zadevi ni prišel do dna, čeprav je delal na tem s polno paro. Jezen in besen je bil nase. »Ženica mi bo morda kaj pametnega in koristnega povedala, ker sprehaja psa v parku,« se je spomnil detektiv za pisalno mizo.
»Kako vam lahko pomagam?« je nato policist izustil znano frazo in se zagledal v starko. Mija Grgič je bila žilava ženica, zrasla iz trdega kamna skope kraške zemlje. Izpod rute je silil pramen povsem osivelih las. Leta so ženici na obrazu razgubala kožo, čeprav je starka negovala izgled. Mija Grgič se je urejeno oblekla in obula, ker je dala veliko nase. Ženski ponos ji ni dal, da bi se zanemarila, čeprav je štedila z denarjem in marsikaj si ni mogla več privoščiti kot nekoč, ko je bila v službi in je imela še živega moža. Bila je namreč vdova, ki je živela sama v bloku. Imela je psičko, za katero je skrbela po svojih močeh. V njenih očeh se je zrcalila zaskrbljenost.
»Nekaj je hudo narobe v občinskem parku. Čudna tipa, prava orjaška silaka posedata na klopi, srkata pire iz steklenic in pločevink, gledata naokrog in imata dnevnik pod pazduho,« je pripovedovala starka. Primož Močnik je pozorno prisluhnil ženici. »Vsak dan sem sprehajala psičko v občinskem parku pa sem naletela na njiju. Obritoglavca sta me grobo nadrla in zapodila stran, da si ne upam s psičko v park,« je pojasnila Mija Grgič, zajela sapo in nadaljevala: »Korenjaka imata obrito glavo, usnjeno jakno, sprane in zlizane kavbojke pa bulerje,« je starka grobo opisala obritoglavca.
Primož Močnik je molče odprl mapo in pokazal ženski fotki. »Ste naleteli v parku na tegale tipa in tega možakarja?« je vprašal policist in pomolil starki najprej eno fotko, potem pa še drugo. Mija Grgič si je ogledala obe fotki, nato pa odločno prikimala policistu. »Veliko ste mi pomagali, gospa Mija Grgič,« je Primož Močnik zmehčal resni obraz. Policistu je odleglo. Črno na belem je bilo, da sta obritoglavca bila Milan Zver in Jure Pogačnik, ker ju je starka prepoznala na posnetku. Obritoglavca sta bila stara znanca policije. »Ni na mestu, da taka korenjaka paseta lenobo,« je potarnala ženica. »Postavili smo tipčka pod drobnogled,« je skopo obvestil policist. »Vi veste, kako in kaj, a vseeno možakarja nekaj kuhata, ko čepita na klopi. Orjaka imata gotovo kaj za bregom. Ta lenobna golazen bo spridila mladino,« se je zbala Mija Grgič. »Imamo oči na pecljih, tipčka se nam ne bosta izmuznila,« je Primož Močnik pomiril zaskrbljeno starko.
Mija Grgič se ni spravila iz pisarne. Zapičila je oči v sedečega moškega in sedela na stolu kot pribita na križu. Policistu je bilo jasno, da starka ni bila zadovoljna z njegovim zagotovilom. Njegov prvi vzgib je bil, da bi starko ledeno in suho odslovil. Imelo ga je, da bi starko birokratsko odpravil čez prag in duri pisarne, a se je priučeno in zadržano nasmehnil ženički. Živce je imel na psu.
Stare babnice znajo presneto težiti, ko se lotijo in si vtepejo nekaj v glavo. Ne dajo in ne dajo se prepričati in niti pregovoriti, še manj pa nekaj dopovedati. Iz muhe po nepotrebnem naredijo slona. Starka, globoko starejšega datuma, se ne bo dala tako zlepa odgnati. Ni bilo kaj, Mija Grgič je gledala sedečega policista za pisalno mizo naravnost v oči in sploh ni povesila pogleda. Kraševke so prave skale, trmaste in trmoglave kot sam hudič. Gospa Mija Grgič je bila nedvomno take sorte ženska. Ženica je zrasla na gruntu. »Lepo vas prosim, pojdite pogledat, da nista nepridiprava na klopi v parku,« je moledovala starka. »Prav, bomo šli pogledat, sicer imamo vse pod kontrolo. Ne delajte si skrbi zaradi tega, ker so fantje na terenu,« je obljubil policist.
Brnenje stacionarnega telefona je odrešilo moškega za pisalno mizo. Mija Grgič se je končno spravila iz pisarne. Primož Močnik je globoko vzdihnil, zavil z očmi in odgovoril na klic. »Je kaj novega?« je zadonel na zvezi močan glas Žige Vlašiča, načelnika policijske postaje. »Normalna administracija,« je Primož Močnik zamomljal v zadregi. Preiskava primera, ki ga je imel na grbi, je bila zanj prava mora ne samo ponoči, ampak tudi podnevi.
Mladinski roman Za petami lahko naročite pri založbi Primus.
