Mira Sušić: Odtenek svobode

0
120

Rumena žareča krogla se je razbohotila  na modrem nebu po plohi dežja.  Vreme je bilo kot naročeno za skakljanje med visoko travo na skriti jasni.

Zajček je skakljal sem in tja po mehki travi. Žive duše ni bilo na spregled. Krt ni pokukal iz krtine, mravlje niso marširale  v vrsti kot vojaki iz mravljišča, veverica ni švignila z veje na vejo, polh ni pokukal iz dupline in leno zazehal. Ne lisice in ne volka ni bilo videti naokrog. Ris ni ždel v zasedi v gozdu  in prežal na plen. Medved ni niti kolovratil po hosti. Gozdne živali so se potuhnile in izginile neznano kam, ker so si očitno vzele pavzo. Samo ptice so čebele med vejevjem košatih krošenj dreves.

Vir: Photo by Ashford Marx from Pexels

Glasno  ptičje čivkanje je razgibalo mehko tišino, ki je ovila gozd v primež prijetnega počutja veselih ptic. Dolgouhec je prisluhnil ptičjemu petju, a kmalu se je naveličal ptičjega ščebetanja. Kratkorepec se je dolgočasil, zato je sklenil: »Ne ljubi se mi samevati na travnati jasi, zato bom šel na potep, pravzaprav se bom podal v širni svet.«

In res, mali zajček je priskakljal na rob mogočnega gozda. Hosta se je zlila v pašnike, sadovnjake in obdelana polja. Na robu  pašnikov, polj  in sadovnjakov je bila  kmečka domačija. Dolgouha kratkorepa živalca se je obotavljala na obronku gozda in zbirala pogum, da bi se podala čez pašnike, sadovnjake in polja na kmetijo. Zajček je pogoltnil velik cmok in požrl  slino, globoko vzdihnil ter se trdno odločil: »Grem pogledat na  kmetijo.«

Zajčja radovednost  je bila  tako velika, da  je  plaha gozdna živalca, z urnimi tačkami, kratkim repkom  in dolgimi ušesi, pozabila na strah,  ko se je naglo podala skozi polja, pašnike in sadovnjake  na kmetijo, kjer so prebivali ljudje.

Zajček je priskakljal za leseno ograjo, ki je ločila dvorišče domačije od prašne  makadamske ceste. Na dvorišču je bila uta, pred uto je ležal domač kuža. »Hov, hov, hov!« je zalajal pes, ki je zaslutil zajčjo  prisotnost za ograjo med travo. Štirinožna kosmata žival  je bila podobna volku, a ni tulila kot volk, zato je malemu zajčku odleglo. »Tale štirinožen kosmatin me ne bo pohrustal in pospravil kot volčja zverina, zato ni gotovo nevarna žival,« je pomodrovala gozdna živalca, ko je dodobra pretuhtala in pretehtala vsako zajčjo misel. Kratkorepi dolgoušec je pozabil na zajčjo previdnost in plahost. Premagala ga je namreč velika radovednost, zato si je drznil na dvorišče.

Domač kuža je zagledal zajca pred sabo. »Od kod si se vzel?« se je čudil pes, ko je premeril živalco od repa in tac do dolgih ušes. Zajček je bil podoben kot solza domačim kuncem, a gotovo in ušel iz kletke. »Ti si  najbrž iz gozda, kajneda?« je uganil kuža. Zajček je molče prikimal štirinožnemu sogovorniku in zrl vanj kot  tele v nova vrata.

»Kaj me gledaš kot deveto čudo?« se je čudil pes. Pes je imel ovratnico, na ovratnici je bila pripeta veriga.»Zakaj so te zvezali na verigo?«je zanimalo radovednega zajčka.              »Gospodarji me zvežejo, ko imajo delo na dvorišču,« je pojasnil  čuvaj kmetije. » Ne morem verjeti, da si na verigi, ko so ljudje zraven!« je presenečeno vzkliknil zajček.

»Ni tako hudo, kot se ti zdi, zajčji prijatelj. Ko  je vse nared na dvorišču, me  gospodarji odvežejo, ker čuvam dom in kokošnjak pred zvitorepko, ki se rada prikrade v kurnik,« je pojasnil  domači kuža. Zajček je opazil posodo s pasjo hrano pred uto, rekel pa ni nič. » Dobim brikete za opravljeno službo na kmetiji,« je ponosno dejal pes. Gozdna živalca z mehkim kožuščkom je zmajala z glavo in se globoko zamislila. »Čudijo me tvoje besede, ker  ti  ne dol visi  veriga. Dobiš  brikete od ljudi za opravljeno službo pri hiši. V veliko veselje pa  ti je odtenek svobode, ko nisi  zvezan,« se je zaprepadeno zgrozil zajček ob misli, da bi mu nekdo kratil svobodno skakljanje po trati in jasi v gozdu.

Domači kuža je začudeno pogledal zajčka. »Taka so pravila igre pri ljudeh,« je nato vzdihnil pes. Kuža se je zatem slastno lotil briketov. Zajček  se je  molče poslovil od domačega psa in veselo odskakljal čez sadovnjake, polja in pašnike v hosto.

»Svoboda je zlata vredna,« si je rekla gozdna živalca, ko je prisluhnila  uglašenemu  ptičjemu  petju v gozdu.