Panj na veji visi,
medved se prešerno veseli,
ko mu med slastno zadiši.
Kosmatinec se zazre v sinje nebo,
ko pomisli, da mu bo lepo,
ker pospravil bo ves med,
ne da bi pustil medvedjo sled.
Medved spleza urno na drevo,
a čebela iz panja prileti,
na medveda se besno zakadi.
Kosmatincu trda prede,
ker čebela se ne zmede.
Medvedu z drevesa se mudi,
ker čebela jezno brenči
in sladkosnedneža pogumno zapodi.
