Mira Sušić: Prazna shramba

0
67

Težki oblaki polni dežja so se vlekli po nebu in se v hipu nabrali v vlažne goste gmote. Sinja modrina sončenega neba se je preoblekla v turobno sivino deževnega dne. Vonj po dežju se je razvlekel po gozdu, a gosti težki oblaki niso še zvrnili bremena drobnih dežnih kapljic na hosto.

Vir: Photo by Skyler Ewing from Pexels

Veja košatega drevesa se je zamajala. Veverička je spretno skakljala z veje na vejo in se bliskovito spustila na tla. Drobna živalca je iskala okusne lešnike, orehe in želode med suhim listjem. Ko je veverička našla oreh, lešnik ali pa želod, je urno smuknila na drevo, izginila v duplo in spravila dobrote v shrambo.

»Zakaj smukneš z drevesa na tla, pa zatem zopet  izgineš v duplino,veverička?« je radovedno vprašal zajček živalco s košatim repom in žametnim mehkim kožuščkom. » Zbiram  zalogo za ozimnico,« je kratko odgovorila marljiva veverica in nagajivo zbodla dolgoušca, »Ti pa paseš lenobo, kajne? Ne nabiraš ne lesnikov ne  orehov in  niti želodov.«

Zajček je začudeno pogledal veveričko. »Zajčki ne zobajo orehov, lešnikov in želodov, ampak radi pohrustajo korenček,« se je branil kratkorepec pred bodicami veverice. »Ne lomi ga! Ne morem verjeti, da ti niso všeč okusni orehi in lešniki, pa želodi,« se je presenečeno čudila veverička. »Korenček je zame prava poslastica, zate pa so orehi in lešniki izvrstna pojedina,« je prepričano zatrdil zajček  in se ponosno izprsil.

» Čudijo me tvoje besede.  Bodisi veverice bodisi zajci  glodajo, a so si živalci tako različni po nravi,« se je čudila veverička. »Skakljam po trati in urno tečem, ti pa spretno vihraš po vejah dreves, a oba glodava, ti lešnike, orehe in želode, jaz pa korenček in hrustam okusne travnate bilke, skratka sva si podobna, ampak si nisva stoodstotno enaka, ker imava različen jedilnik,« je pripomnil mali zajček.

»No, ja, nisva si popolnoma podobna. Jaz sem previdna in marljiva živalca, ti pa si lahkomiselni kratkorepec, ker ne zbiraš končkov v shrambi za ozimnico. Imam že kopico orehov, lešnikov in želodov na zalogi za hude čase,« je vztrajala veverica in se ponosno bahala.  »Ne morem pomagati, če pohrustam korenček, ko ga najdem v vrtni gredi,« se je izgovarjal zajček. »Nekaj je hudo narobe s tabo, zajčji prijatelj! Ne hrustaš orehov, lešnikov in želodov, nor pa si na korenček in imaš prazno shrambo,« je trmasto trdila veverička. »Nič ni narobe z mano, sem čisto v redu!« je užaljeno vzkliknil zajček. »Glej ga, no, čudaka in lenuha! Prazno shrambo imaš, pa praviš, da je vse lepo in prav,« je izzivala veverička zajčka, ki ji ni ostal dolžen, zato je prepričano trdil: »Prava reč, če nimam shrambe, konec koncev ne potrebujem  zaloge, ker je v gozdu hrane na pretek.«

»Nehajta se prerekati za prazen nič,« je strogo opomnil čuk veveričko in zajčka, ki sta umolknila in povesila glavici. »Zajček živi po zajčje, veverica pa po veveričje. Vsaka žival v hosti ima svoje navade, šege in običaje ter se hrani tako, kot ji prija, zato spoštujta drug drugega in ne sodita drugega po sebi, pa se ne bosta sporekla, hvalila in bahala za prazen nič,« je strogo  pokaral modri čuk gozdni živalci, ki nista izustili niti besedice, ampak sta molče izginili, veverička v duplo, zajček na trato.