Vreme je bilo prijetno za promenade ob morju, zato se je Mojca odločila za sprehod v občinski park. Blisku je pripela povodec na ovratnico, oblekla jakno z umetnega usnja, obula adidaske, vzela nahrbtnik in rekla muci, ki je bila takoj za njenimi petami: »Blisk mora na sprehod, da lula in kaka in se razgiba, ti imaš mačje stranišče, zato ne greš z nama na potep.« Mojčin glas je zazvenel odločno, ne pa ukazovalo. Mačka je užaljeno povesila glavico, ko so se vrata zaprla in se je ključ zavrtel v ključavnici. Ni bilo kaj, sprehodi niso bili mačja domena, ampak samo pasja, taka so bila pač pravila pri hiši. Mačka se je spravila na blazino in predla mačje misli v praznem in samotnem stanovanju. Mojčini starši so bili še v službi.
Blisk je strigel z ušesi in veselo migal z repom, ker se mu je obetal sprehod. Povohal bo vsak centimeter dvorišča in pločnika na ulici, se motovilil okrog vogalov hiš in seveda gum koles motornih vozil, skratka iskal bo vsako sumljivo sled v okolici.
Gimnazijka je potrpežljivo počakala, da je kužek povohal gume edinega parkiranega avtomobila na dvorišču. Blisk se je nato posvetil vohanju vogalov hiš in pločnika. Psiček je sledil sledi štirinožnih prijateljev, ki so se mudili na ulici in izginili neznano kam na cesti.
Mojci je končno uspel veliki met: zavila je v občinski mestni park. V parku ni mrgolelo sprehajalcev. Zagrizeni tekači in tekačice, ki so dali veliko na formo, so švigali mimo. Ljubitelji trimskega teka se niso zmenili za Mojco in njenega kužka na stezi.
Mojca je sedla na klop, ki je bila pod košatim drevesom, in odpela kužku povodec z ovratnice. Plavolaska je opazila gnezdo na veji. Preživeli mladič je obupano čivkal na tleh pri deblu pod krošnjo drevesa. »Oh, grlica,« se je začudilo dekle, se sklonilo in nežno vzelo ptico v roke. »Revica, si zgrmela z gnezda na tla,« je ugotovila najstnica in se v hipu odločila: »Grlica je v hudi nevarnosti, če jo najde potepuška mačka na tleh, zato odnesem ptička domov.« Dekletu se je zasmilila živalca. Mojca je položila grlico na klop in jo nato zavila v robček, ki ga je imela v žepu kavbojk. Iz nahrbtnika, ki ga je imela s seboj, je potegnila majhno škatlo iz lepenke, v katero je nežno položila zavito grlico v robčku, nato je glasno poklicala kužka. »Blisk, domov greva!« je zavpilo plavolaso ljubko dekle. Kužek se je še nekaj časa obotavljal po trati in dirkal sem in tja, potem pa je le pritekel h gospodinji. Mojca mu je pritrdila povodec na ovratnico, si naprtila nahrbtnik na ramo, nežno vzela škatlo z malo grlico in se odpravila mimo klopi, kjer sta posedala orjaška obritoglavca.
Možakarja sta nejevoljno pogledala najstnico, ki jima je zamešala štrene v parku. »Sranje! Tale smrklja mora stran. Tole je najin teren biznisa,« je nejevoljno zagodrnjal Jure. Njegov kompanjon Milan mu ni dal kontra, ampak je hladnokrvno predlagal: »Če bo treba, bova smrkljo prijela na trdo.«
Sivook in rjavolas fant je ujel v vidno polje objektiva fotografskega aparata mobitela bodisi ljubko plavolasko s kužkom bodisi orjaška silaka z obrito glavo, ki sta čepela na klopi v popolnem brezdelju in srkala pivo iz pločevinke. Aleš Valič je bil marljivo na terenu in potrpežljivo posnel, kar se je dogajalo sumljivega v občinskem parku, ne da bi vzbudil pozornost obiskovalcev.
