Puhaste snežinke so rahlo naletavale. Sneg je polnil gozdnato pokrajino. Mehka belina je kmalu pokrila steze in potke ter skrito jaso v mogočni hosti. Gozd je sameval v grozni tišini zimskega dne.
Dvoje štrlečih ušes je pokukalo iz odprtinice pod golim grmom. Zajčja glavica je nato pokukala na dan. Kratkorepec je previdno zlezel iz varnega skrivališča in prisluhnil nememu gozdu. Ne volka in ne lisice ni bilo videti naokrog. Medved se je zdavna spravil v brlog in se pogreznil v medvedje sanje. »Kosmatim prezimi vsako zimo,« se je spomnil zajček, ko je pomislil na medvedje šege in navade.
Zajček je pogledal k višku. V gozdu ni nehalo snežiti. Sneženje je postajalo gosto. Redke snežinke so se hipoma pomnožile. Na sivem nebu so tkale bel pikčast pajčolan. Dolgouhec je občudoval rahel ples lebdečih snežink, ki so pričarale zimsko idilo v pusti goli gozdni krajni.
» Brrr,« je nenadoma zmrazilo gozdno živalco, ki je nepremično stala na vhodu svojega doma in strmela predse. Hladen mraz je zlezel pod topel zajčji kožušček in opozoril nase. Kratkorepi dolgouhec se je globoko zamislil. »Videz te včasih presneto prevara,« je ugotovil zajec. Sneženje je prineslo s seboj leden mraz, ki je segal globoko do kosti in obisti hkrati. Zajček je že zamenjal svoj kožušček, skratka bil je opremljen za zimske dni, a vseeno ga je presneto zeblo. »Race so pravočasno poletele na jug pred hudim mrazom, jaz pa sem ostal tule v domačem kraju,« si je očital mali dolgouhi in kratkorepi zajec, ko je prišel na idejo, da bi moral posnemati jato ptic in se seliti v tople kraje.
Jelen je iskal mah pod snegom in lizal lubje na deblu dreves. Zajček je priskakljal k rogati živali. » Naredil sem veliko napako,« je začel razlagati zajček na dolgo in široko, » Moral sem se odpraviti na jug, v tople kraje kot ptice selivke. Tako bi se izognil hudemu mrazu in pomankanju hrane.« Jelen je začudeno pogledal kratkorepega dolgouhca in zmajal z glavo, rekel pa ni niti besedice. » Tu ne bom ostal, ne bom trpel mraza niti pod razno, zato se bom pri priči odpravil na jug kot race,« se je trdno odločil zajček.
»Ti to resno misliš?« je strogo vprašal jelen. »Čisto resno mislim. Tu se ne da več živeti,« je prepričano trdil zajček. » Ptice selivke preletijo dolgo pot, da pridejo v tople kraje. Race dobro vedo, v katero smer morajo leteti. Dvomim, da ti poznaš pravo smer potovanja na jug,« je oporekal jelen. Zajček je odkrito priznal: » No, ja, dobro poznam pot do grede na kmetiji, kjer raste korenček.« »Ti bi rad šel na tuje, pa ne poznaš poti dlje od grede na domačiji. Tvegaš, da se izgubiš po poti, zato ti toplo odsvetujem tako pustolovščino,« je okrcal jelen lahkomiselnega zajčka, ki si je domišljal, da bo kos dolgemu potovanju na jug v toplo deželo.
Kratkorepi dolgouhec se je globoko zamislil, konec koncev ni imel pojma, kje je pravzaprav jug. Topla dežela mu je bila popolnoma neznana in seveda nepoznana. Domač gozd pa je poznal do zadnjega kotička. Dobro je vedel, kam gre vsaka potka ni steza v hosti. Pozimi je do potankosti poznal vse zasnežene gazi v gozdu. » Ne bom rinil na tuje samo zaradi ledenega mraza. Domači kraj mi nudi zavetje v vsakem letnem času,« se je pametno odločil zajček in odmislil idejo selitve na jug. Izkušeni jelen, ki je dal marsikaj skozi, je prikimal zajčku. Jelenu je odleglo, ker ga je dolgouhi kratkorepec ubogal.
Zajček je veselo odskakljal pod grm, kjer je imel varen in topel dom. Ni več sanjaril o toplih krajih, ko je mraz gospodaril v zasneženi gozdni pokrajini. Cenil je lepote svojega doma, čeprav mu je pozimi trda predla.
