Mira Sušić: Razbeljeni kamen

0
66

Sonce se je bohotilo na sinjem nebu. Zlati sončni žarki so se lesketali na modrini neba. Žareča goreča krogla je grela kot zakurjena peč. Košte krošnje dreves mogočnega gozda so mirovale.

Vir: Photo by Satyabratasm from Pexels

Zajček se je hladil pod krošnjo košatega gromozanskega drevesa. Na kamnu sredi jase se je grela kača. Kača je uživala v toplini sončnih žarkov. Vročina  ni kače motila. Plazilcu je prijalo tičati na ploščati kamniti površini. Ko je imela kača gretja dovolj in sončenja čez glavo, je zlezla s kamnja in se zgubila med travnato goščavo. Kača je lezla mimo zajca pod krošnjo drevesa in se ni zmenila za kratkorepca.

»Kači blazno godi ležati na kamnu,« je potegnil sklep dolgouhec, se potuhnil v zajčje  misli in nekaj tuhtal sam pri sebi. »Le zakaj se je kača spravila na kamen?« je ugibal zajček. Radovednost ni dala dolgouhi kratkorepi živalci miru, zato je zajček  priskakljal h kamnu in položil tačko na kamnito ploskev.

»Ojoj, peče kot  sto hudičev!« je vzkliknil zajec, ko je začutil toploto  kamnite  površine pod tačko. Kamen je bil vroč kot razbeljeno železo in zakurjena peč hkrati. Zajčku je bilo kristalno jasno, kaj počne kača na kamnu. »Premetena kača  ima naravno peč, da se greje  na toplem soncu,« je presodila gozdna živalca in prišla na idejo. »Vroč kamen odnesem v  domek,  da me ne bo mrazilo, ko bo lepo vreme mimo,« se je trdno odločil zajček  in odnesel kamen v luknjico, kjer je prebival.

Zajček je skrbno postavil kamen  v kot svojega doma  in bil ponosen nase, ker je našel pravo rešitev za  načrt, ki ga je imel  že dolgo časa  v glavi. Močno si je želel imeti topel dom. Ko bo vlažno in hladno, ga ne bo več zeblo, ker je opremil domek s pečjo. In glej, kamen se je čez noč  polagoma ohladil in ni bil  ne vroč in niti topel.

»Nič ne bo iz tega. Tale naravna pečka ne deluje kot na jasi, zato mi ni v veliko pomoč,« je razočarano ugotovil zajček, ko je položil tačko na mrzlo površino kamna. Zajčji načrt gretja je izpuhtel in se razblinil kot meglice. »Kamen naj ostane na jasi, ker ni za nobeno rabo,« je sklenil kratkorepi in dolgouhi zajec. Zajčji trud je bil zaman in brez haska.

Zlato sonce je gospodarilo na nebu brez oblakov. Topli sončni žarki so greli zrak in objeli hosto v vroč objem. Vejevje dreves je mirovalo. Ni bilo slišati šelestenja košatih krošenj mogočnih rastlin. Sveža sapica se ni niti za hip zapodila med gozdna drevesa in osvežila zrak.

In res, zajček je odnesel kamen na jaso. Dolgouha in kratkorepa živalca je sedla slabe volje  na štor in kuhala mulo. Zajčja dobra ideja je  šla rakom žvižgat. Brihten načrt je šel po zlu, ko se je lunin krajec prikazal na zvezdnatem črnem nebu. Nekaj je bilo očitno narobe z razbeljenim kamnom, ker ni deloval kot na jasi v zajčjem domku.

Toplo  sonce je tako grelo kamen, da je ta v kratkem času pekel kot zakurjena peč. Ni bilo kaj, naravna peč ni delovala brez sončnih žarkov.

Kača se je vrnila na kamen in uživala v toplem soncu. Plazilca ni očitno motila  sončna pripeka. Sikajoče bitje  se je  grelo  in sončilo kot kopalci na kopališču. Kača ni potrebovala sončnika oziroma hlada  krošnje dreves. Tako početje je bilo po kačjem okusu, saj si je očitno rezervirala kamnen zase, ker je bil po kačji meri. Ko se je naveličala lenariti na soncu, je zlezla s kamna ter zadovoljno dejala: »Razbeljeni kamen  je kot naročen zame.« Plazilec je nato izginil  neznano kam med travo jase sredi gozda.

Zajček je žalostno gledal kamen sredi jase in bridko ugotovil: »Ni kaj, nekatere želje  in načrti se včasih ne uresničijo, zato ostanejo le sanje.«