Mira Sušić: Sled zavisti

0
119

Mogočna hosta orjaških in gromozanskih lesnatih dreves se je vila v neskončnost proti  dolini. Skalnate strmine so objele vrhove visokih gora. Zaraščena goščava je bila varen dom gozdnih živali.

Glasno žuborenje bistrega potoka, ki se je valil globoko v dolino, je razgibalo tišino gozda, zavitega v tančico vlažne megle. Gosta megla se je leno vlekla med drevesi in potkami   hoste.

Na stezi je naenkrat zrasel kupček zemlje. Krt je pokukal iz krtine in gledal radovedno naokrog.  »Ups,« si je dejal krtek, ko je zeval in buljil predse, a ni videl niti za ped pred svojim nosom. Mali  zajček je veselo  priskakljal po gozdni potki in zagledal krtovo glavo, ki je štrlela iz odprtine krtine. » Juhuhu!« se je razveselil dolgoušec, ker ni  več sameval sredi gozdne potke. Žive duše ni bilo videti naokrog, megla pa je bila tako gosta, da je zabrisala ostre obrise  listnatih dreves in grmičevja  ob stezi.

Vir foto: https://sl.wikipedia.org/wiki/Navadni_krt

Krt je medtem zlezel iz krtine na stezo in stal kot štor oziroma kip na podstavku.  Dnevna svetloba je  za hip zaslepila ubogo živalco, ki je bila pravi car podzemeljskih rovov. Krta je  blazno  motil  bel dan, medtem ko mu je prijal mark in tema podzemlja, ker je domoval v rovih. Bil je pač pravi rudar, saj je imel za sabo dolgo kilometrino skopanih rovov.

»Pozdravljen, krtek, kaj te je prineslo na plano iz globine podzemeljskih rovov?« je zajček nagovoril krta. Krt ni odgovoril kratkorepcu, ampak  se je molče zazrl vanj. Krt si je ogledal zajca od glave do tac in repa: » Kdo neki je tole  kosmato živo bitje z dolgimi ušesi in kratkim repom?« je ugibal gozdni rudar, medtem ko je motril dolgouho in kratkorepo gozdno živalco. Zajčku je bilo malce narodno, pravzaprav je bil v veliki zadregi, ker ga je krt gledal kot deveto čudo. Krt je  gledal zajčka, kot obiskovalec muzeja občuduje umetnino ali eksponat v vitrini. »Že vem, kdo si, gozdni prijatelj!« je veselo vzkliknil krt, ki je očitno prišel zadevi do dna.

»Z besedo na dan, prijatelj rudar?« je zajček vpadel v besedo in prekinil krtovo razpredanje. »Ti  nisi gotovo jež, ker nimaš bodic, nisi niti ne veverica in ne polh,  ker skakljaš po tleh, a ne švigaš z veje na vejo, zato si zajec,« je končno izdavil krt. Mali zajček je krtu prikimal in navdušeno čestital: »Bravo!«  Mala dolgouha in kratkorepa živalca si ni mogla kaj, da se ne bi pohvalila pred krtom. »Imam kratek repek, da me  ne volk, lisica ali pa ris  ulovijo za rep. Moje tačke so urne kot strela, zato jo popiham naglo na varno, za nameček pa slišim z dolgimi ušesi vsak šum daleč naokrog v gozdu,« se je bahal zajček in se ponosno izprsil.

Krt je povesil glavico in pogledal v tla. Gozdni rudar je slabo videl ob belem dnevu,  v temi pa se je odlično odrezal. Nihče  mu ni bil kos, ko je šlo za kopanje kilometrskih rovov pod zemljo. Krta se je vseeno polastila gromozanska  zavist, ker ni imel urnih tačk in ostrega sluha kot zajček, za nameček pa je  imel  krt še tako smolo, da je bil skoraj slep, ko  ga je oplazila dnevna svetloba. Krta  je blazno motilo,  da ni videl niti za ped, ko ni bil v krtini

»Blagor tebi, zajčji prijatelj, ker nisi štorast, slep in gluh kot jaz,« je  pritajeno tarnal krt, ki je zavidal zajčku marsikaj, od ušes do tac in repka. »Ti si pravi car  kopanja rovov, jaz pa skakljanja po tratah. Vsaka žival v gozdu je mojster nečesa. Ti dobro vidiš v popolni temi in mraku, ker živiš večinoma pod zemljo,  jaz pa slišim od daleč šume, ker prebivam nad zemljo. Mati narava je poskrbela, da sva se prilagodila okolju, zato sva oba kos okolišu, ki mu pripadava,« je mali zajček  potolažil krta.

Krt se je globoko zamislil, dodobra pretuhtal zajčjo modrost do konca, nato pa  prepričano prikimal zajčku, konec koncev ni bil taka zguba, ker  mu je pešal vid  ob belem dnevu. Gozdni rudar  je  bil prava cima pod zemljo, da mu ni bil zajček kos, zato je bila krtova zavist popolnoma odveč. Sled zavisti se je razblinila v  krtovih mislih, ker jo je krt  popolnoma zradiral  in bil ponosen nase.