Jaka je bil plavolas sinjeoki ribič, ki si je vzel pavzo v lokalu, ko je privezal čoln na pomol in pregledal ribiško mrežo ter prodal vse ribe v zaboju kar na pomolu. Ribarjenje je bil njegov poklic. Ribištvo je šlo iz roda v rod pod streho Jakove hiše, zato je bil fant ponosen na njegov čoln in seveda na mrežo, ki ni zatajila, ko jo je vrgel morje. Mladenič je obesil šolo na klin, ko je končal obvezno šolanje. Ribarjenje ga je vedno veselilo, ker je čutil v zraku vonj soli, ko je bil na čolnu.
Fant je obvladal ribištvo v nulo, ribarjenje je imel v mezincu, ker je poznal vse trike poklica. Ni se bal morskih valov, ko je veter česal morsko gladino. Plovba na ribiškem čolnu mu je bila v veliko veselje, zato ga ni bremenil naporen poklic.
Jaka je srkal pir in preganjal čas v lokalu. Fant ni vedel kaj bi in niti kam bi sedal. Na uho mu je prišlo, da ga dekle vara, ko ribari s čolnom na morju. » Kaj bo dobrega, fant? Si ulovil kaj rib?« ga je nagovoril gostilničar za šankom, ko je točil vino iz steklenice v kozarce. » Nič ne bo dobrega, če te tvoja deklina vara z drugim, medtem ko ti ribariš na morju,« je zajamral ribič.
Gostilničar je zmajal z glavo in vprašal: » Si zasačil dekle z drugim?« Jaka je odločno odkimal. » Ribiči na pomolu so mi povedali, da se moja bejba rada mucka z drugim, ko sem privezal barko na pristan,« je prepričano dejal Jaka. » Aja ? Kaj pa, če so fanti fovš, ker ti je deklina zvesta?« je podvomil gostilničar Primož. » Fanti ne gotovo nakladajo laži, nekaj resnice je že na tem, če se take govorice o tvoji frajli širijo med klapo, « se ni dal prepričati Jaka. » Če je res, da te deklina vara, potem naredi konec, prekini z njo, potegni črto čez štorijo, a prej se pogovori s punco in preveri, kaj je na stvari,« je svetoval Primož. Jaka ni odgovoril gostilničarju, mrko je gledal predse in zvrnil požirek pira vase, medtem ko se mu je zresnil, zameglil in zatemnil. pogled. Alkohol se ga je malce prijel, čeprav je imel Jaka občutek, da je še popolnoma trezen.
Čokat moški za pultom, v srajci z zavihanimi rokavi do komolcev in v črnem žametnem telovniku, je postavil kozarce na pladenj. »Kdo pa je tvoje dekle, poba ? » je zanimalo gostilničarja.» Bronja, tista luštna frizerka,« je kratko odgovoril nejevoljni fant. » Fejst, punca,« je komentiral možakar za šankom.
Gostilničar Primož je pogledal poparjenega fanta. » Ne delaj iz muhe slona, fant, ljudje čvekajo v prazno, kar gobezdajo, pa je pogosto daleč od resnice,« je gostilničar potrepljal po rami poklapanega in potrtega fanta. Jaka je mrko gledal predse in kuhal mulo. » Bronja se mi zdi v redu punca,« se je zavzel Primož za frizerko Bronjo. »Puca me ima za budalo, tepca in cepca,« se ni dal pregovoriti in niti prepričati ribič. » Ne nasedaj čveku jezikavih gobezdal, ki se imajo za dobre duše, zato ti solijo pamet,« je dobrohotno gostilničar svetoval razočaranemu fantu. »Naredil bom konec štorije, prekinil bom z Bronjo, « je polglasno zamomljal nasajeni ribič, ko je odšteval kovance in jih postavil na pult. » Ti veš kako in kaj, konec koncev ni moja stvar,« je skomignil gostilničar Primož, izstavil račun in kasiral denar v blagajno.
Bila je prava katastrofa. Usoda jo je Jaki fino zagodla. Pod se mu je podrl pod nogami. Svet se je obrnil na glavo. Njegova štorija je šla rakom žvižgat. Njegov ugled je padel pod nulo. Njegova čast je šla po zlu Njegov ponos je šel po vodi. Klapa se je posmehovala, se režala, si dala duška. » Bronja te nima v čislih, » je bil refren, ki ga je Jaka poslušal, ko je bil zraven, sedel pri šanku v gostilni ali prodajal ribe na pomolu.
Črviček dvoma se je Jaki zasadil v možgane, glodal vsako živčno celico in sejal sumničenje v zvestobo dekline. Jaka ni bi človek, ki bi se zlahka predal malodušju in nasedal govoricam, a ni si mogel kaj, da ne bi verjel in zaupal moški druščini. Moška beseda ima svojo težo. Klapa je zakon, zato ni šlo za laži ampak za golo resnico. » Daleč od oči, daleč od srca,« je svaril ljudski pregovor.
Usoda je vrgla kovanec, ko je Jaki prišlo na uho : » Nisi prvi, ki je šel mimo dekline.« No, ja, prava reč, če je imela punca pred njim frajerja. Med njima ni šlo, bila sta si preveč različna, zato sta se razšla. Ni bilo problema, ko mu je povedala, da je prekinila z bivšim, ker je rad pil. Bil je prijatelj kozarčka, zato ga je pustila. Pijančki pretepajo, ko so pod gasom. Štel ji je v dobro, da je našla pogum in se odkrižala faliranega tipa, modela krepko pod nulo, ki ga pogosto krepko spravi pod kapo in se ga nažge kot čep. Ni je jemal z rezervo, ker je bila zanj resno poglavje srca, še posebno, ko je zvedel, da jo je njen bivši zbutal do krvi, ker se ga je fino nažgal. Drl se je nanjo kot zverina, jo obdelal pestmi, dokler ga niso kifeljci zbasali v marico in odpeljali v keho, kjer se je v cuzi ohladil.
Bronja je bila ponosno in veselo dekle, polno elana in dobre volje, grenko tegobo je pustila deklina za sabo, ko je poskusila srečo z ribičem. Nosil jo je v srcu, ko ga ni bilo zraven nje. Našel je z njo skupni imenovalec sanj in želja. Muckal se je z njo, jo ljubil goreče. Imel jo je rad, zato mu ni šlo samo za seks. Ni pomislil, da se lahko razideta in odideta po svoji poti, ker sta živela očitno v pomoti, a govorice, da mu ni Bronja zvesta, so postavile na glavo, pravzaprav na kocko njegovo zgodbo z ljubko frizerko.
Jaka je imel čez glavo govorice, pa čvekanja o njegovi bejbi. »Punca se valja in vsakemu da,« so mu rekli kolegi in se režali, ko je razkladal zaboje rib na pomol, on pa se je naredil ravnodušnega, hlinil je, da se ga ne tiče, da ni to njegova stvar. Nekdo ga je dobrohotno potrepljal po rami iz golega usmiljenja, češ revež ne kapira, ne šteka in ne kopča, da je bebec, budalo, teslo, cepec in tepec. Poln kufer je imel tega flancanja in pomilovanja moške druščine. Uredil bo zadevo z dekletom enkrat za zmeraj, postavil bo pičice in vejice, vzel bo stvar v svoje roke, postavil bo štorijo na pravo mesto, skratka obnašal se bo po moško z deklino.
Ribič je nekaj premleval in tuhtal ter mrko gledal predse, ko je tlačil denarnico v žep hlač. Sreča je bila streljaj daleč od Jake. Zapletel se je z luštno frizerko Bronjo. Dobro se je ujel z njo. Bila sta si na isti valovni dolžini, a usoda je hotela drugače. Čveki niso bili blodnje, niso bili grde sanje, niso bili mučna nočna mora, niso bili mastne debele laži ampak boleča gola resnica.
Jaka se je spravil iz gostilne in zavil naravnost na ulico. Ni se mu ljubilo še domov. Potikal se je po samotnem mestu, taval po cestah brez cilja, dokler ni prišel na pomol, kjer je privezal ribiški čoln. Sedel je na barko, zbezal iz žepa pametni telefon na dotik in butasto zeval v displej mobilca. Buljil je vanj, dokler mu ni samodejno prst zdrknil po gladkem zaslonu, drsel po ikonah in se prebil do imenika, kjer je hranil kopico številk v spominu mobitela, med katerimi je bila tudi Bronjina številka. Ljubka rjavooka rjavolaska, je bilo dekle, s katero je hodil.
Jaka je nekaj časa tuhtal, nato je pritisnil zeleno ikono za klice. Mobi je zvonil v prazno, a Jaka je vztrajal na zvezi. » Če seksaš, ni na mestu, da odgovoriš na klic,« je butnilo v Jakove možgane kot strel naboja iz naperjene puške v tarčo. »Cipa, vlačuga, pocestnica, kurba,« je siknil skozi zobe fant, ko je čakal na zvezi brez haska in zaman. » Ja, prosim?« se je oglasil zaspan ženski glas na zvezi. Bronja je odgovorila na poziv. » Jaka tule,« je zamomljal v zadregi fant. » Me veseli, da si se javil,« se je razveselilo deke, ki je preganjalo spanec. » Vabim te na piknik,« je Jaka presenetil Bronjo. »Nimam nič proti pikniku,« je navdušeno pristalo dekle. » Bo v redu v soboto navsezgodaj? Pridem naokrog pote, na šihtu si vzamem pavzo. Dogovorjeno? Zmenjeno?« je Jaka predlagal termin dekletu. »Važi,« se je strinjala Bronja.
Jaka ni zavlačeval pogovora in ni visel na zvezi, konec koncev je dosegel svoje. Dekle bo šlo na piknik. Zadevo bo rešil na pikniku, da bo enkrat konec čvekov, posmeha in sramote. Moški ranjen ponos mu ni dal miru. Njegova fantovska čast je bila na nuli, pravzaprav krepko pod nulo. Ni imel več življenja v mezincu. Ni obvladal situacije na terenu. Imel je občutek, da mu življenje polzi skozi prste. Usoda se je kruto poigrala z njim. Postavila je na kocko njegovo moško bit. Ni bil več samec alfa. Bil je stalno na tapeti zaradi Bronje.
Branja je bila vsega kriva. Kriva je bila za neprespane noči in votle dni. Ni štekal, ni kopčal, ni kapiral, mu ni kapnilo, kakšne sorte ženska je Bronja. Ženska z dvojnim obrazom: ljubeča, nežna in ljubka, a tudi zahrbtna, hinavska in lažniva. Njegova ljubezen je bila na laži. Njegova ljubezen je bila prevara. Njegova ljubezen je bila velika zmota. Njegova ljubezen je bila naivna pomota. Njegova ljubezen je bila huda napaka.
Klapa je bila za Jako zakon. Moška beseda je imela svojo težo, zato je kompanjonom verjel na besedo. Bronja ga je varala, vlekla za nos in ga fino nategnila. Novička o dekletovih podvigih se je razpasla vsepovsod naokrog. Bilo je črno na belem, držalo je kot pribito: bil je gluh in slep, ko je slišal polglasen klepet, tiho šepetanje in hihitanje frajerjev na pomolu, medtem ko se je ponosno sprehajal z Bronjo po nabrežju in jo objel čez ramo.
Na pikniku bo postavil Bronjo pred zid, ji v fris zatulil, bevsknil in zavpil : »Varaš me z drugim, ko sem na barki in mečem mrežo v vodo!« Kaj bo rekla Bronja na to, ga ni zanimalo, ker bo preslišal vsak njen izgovor in vse njene laži. Naredil bo konec njune štorije, potegnil bo črto čez njuno zgodbo, rešil bo zadevo po moško, prijel jo bo na trdo, lažnivko. Obdelal jo bo s pestmi kar na pikniku, prebutal jo bo do krvi kar na pikniku, zlasal jo bo kar na pikniku, zgrabil jo bo za vrat kar na pikniku, ustrelil bo šus vanjo s pištolo kar na pikniku, da bo imel enkrat mir, ker je imel dosti čvekov in nesramnih namigovanj moške druščine v gostilni ob kozarčku. Videl je živo sceno pred sabo. Njegovi možgani so potegnili na plano posnetek umora.
Jaka se je naenkrat streznil in se zgrozil. » Se mi je totalno sfuzlalo, da sem pomislil na umor svojega dekleta? Sem fuknjen do amena? To ni normalno!« je kresnilo fantu na pamet. Fant bi se kar lopnil po glavi, da bi se streznil. Vrčki pira so mu zmešali um, da je streljal take kozle. Počutil se je grozno. Sram ga je bilo, da bi naredil svojemu dekletu silo. » Kako je že bilo, ko sem spoznal ljubko Bronjo? Spoznala sem se v frizerskem salonu, kjer sem šel se strič. En samcat pogled, par vljudnih besed pa sem bil kuhan in pečen za ljubko frizerko, ki me je vešče ostrigla. Ujel sem trenutek sreče, ko je luštna frizerka pristala na zmenek.« se je spomnil Jaka in se raznežil.
Bronja je bilo rjavooko ljubko dekle kostanjevih las. Deklina je marljivo končala frizersko šolo, se nato zaposlila kot vajenka v frizerskem salonu in ostala v službi, kjer se je izučila poklica. Dekle ni bilo površno pri delu in ni zapacalo pričesk, zato so stranke vedno pohvalile delavko. Bronja je imela smisel za striženje in česanje, skratka oblikovanje frizur. » Rojena si za ta poklic,« je gospodinja rekla Bronji, ko je bilo konec šihta. Punca je bila resno dekle, zato so bile govorice daleč od resnice. »Prava reč, če folk čveka, ti vendar Bronjo poznaš,« je zinila vest, a Jaka je bil že slep, zanj ni bila več Bronja fejst punca, ampak je postala čez noč coprnica in hudobna mačeha hkrati, spaka, pošast strašilo in zmaj.
» Ne morem verjeti, da nasedaš čveku gobezdavih ljudi,« se je oglasila fantova vest, ki je poskušala spraviti ponorelo srce na pravi tir. »Poglej zadevo iz razdalje, vzemi si pavzo za premislek, da te ne bo pekla vest, ker boš ušpičil kako kozlarijo in bedarijo,« je posvarila vest razjarjenega mladeniča. » Budalo, cepec, teslo in trapa, zatrapal sem se do ušes in čez v kozo, gosko, koš in kuro, pa kravo hkrati,« je nergal Jaka, ki je bil gluh za prigovore vesti. Vsaka beseda je bila odveč, brez haska, bob ob steno, zato je vest umolknila in onemela. Jaka je kuhal mulo, bil grozno slabe volje. Njegovo štorija z Bronjo je šla po zlu. Ujel je trenutek sreče in veselja, a mu jo je usoda pošteno zagodla. Pod se mu je podrl pod nogami. Življenje se mu je obrnilo na glavo. Bronja je bila kriva za katastrofo, ki ga je doletela. Gotov je bil in čisto na psu, paf in fuč.
Luna je svetila na nebu. Črna noč skoraj brez zvezd je oblegala sedečega fanta. Jaka se je zazrl v globino noči, podobno temi njegovih mračnih misli. Ni se znebil neprijetnega občutka, da mu je štorija z Bronjo polzela skozi preste, ker ni obvladal več situacije. » V čem je problem? « je ugibal ribič na čolnu, ko je tuhtal o sebi in Bronji. » Problem je v tem, da hodim z deklino, ki mi ni zvesta,« je potegnil sklep razočarani frajer. » Ne morem verjeti, da je šla Bronja z drugim, ko si ti ribaril na barki,« se je opogumila vest, a Jaka je gladko preslišal njen glas. Ni mu bilo mar za ugovore in pomisleke vesti.
Jeza in bes sta zrasla v njegovem srcu, ki je postalo trdo kot kraški kamen. Ni več razmišljal trezno, preudarno in premišljeno. Nekaj se je utrgalo v njegovih možganih, da so pozabili na razsodnost. Zdrava pamet je šla rakom žvižgat, ko je šlo za Bronjo. Možgani so mleli vedno eno in isto misel : »Bronja me vara in se valja z drugim, meni pa pravi, da mi je zvesta in da me ima rada.« Kdo je bil pravzaprav tisti drugi, Jaka ni imel pojma, se mu ni sanjalo in niti se mu svitalo, ker enostavno drugega ni bilo, a to misel je fant ledeno odmislil. Klapa ga ni gotovo nalagala in mu podvalila pod nos izmišljotino. Klapa se ni gotovo delala norca in zbijala šale. Moška solidarnost ima svojo težo, ko gre za bejbo, ki jo kida in lomi.
Jaka se je sprehodil po pomolu in se ustavil na robu. Zagledal se je v črno nebo in mesečino. Gledal je luno, gospodinjo in gospodarico noči. » Ne bom tulil kot volk luni,« si je rekel obupani fant, a njegovi možgani so se zopet spravili na delo. » Hudimana, mar sem se ga fino nažgal, da se mi popolnoma blede?« je ugibal Jaka, ko se je živo spomnil na umor svojega dekleta, ki si ga je zamislil. Vzelo mu je sapo. Zadihano je dihal, čeprav ni pretekel maratonskega teka, ampak je stal na pomolu sredi noči kot mesečnik, ki tava naokrog v snu. » Sem še pri čisti pameti ali se mi je totalno utrgalo, da mi take mračne grde misli rojijo po glavi? Kaj takega, da mi pride na pamet zaradi čvekanja ljudi?!« je zgroženo vzkliknil fant in zatulil, se zadrl kot zajeta zverina v pasti. Pobrskal je v žepu usnje jakne, zbezal škatlo cigaret in vžigalnik. » Prižgal bom cigaret,« se je odločil mladenič, vtaknil cigareto v usta, približal vžigalnik konici cigarete, da je zagorela in potegnil globoko dim. Skadil je cigareto, vrgel čik na tla, ga zmečkal s čevljem in ga brcnil v morje. » Prava reč, če plava čik po morju,« je polglasno zamomljal Jaka in stlačil roke v žepe usnjene jakne.
Ribič ni vedel kaj bi, zato se je vrnil na čoln. Čepel je na barki kot štor, kot kip na podstavku na trgu ali v paku.« Brez veze , da tule ždim in gledam v prazno,« si je rekel fant in se odpravil s pomola na nabrežje. Žive duše ni bilo na spregled. Samota črne noči je ovijala ribiča v objem meglenih misli. Jaka je brcnil pločevinko, ki je ležala na pločniku. Pločevinka se je ropotaje zakotalila na cesto in obtičala na robu cestišča. Jaka si je popravil modno razrezane sprane kavbojke in je stlačil roke v žepe usnjene jakne. Vlaga se je vlekla po vogalih kamnitih hiš. Soj svetlobe luči mestne razsvetljave je oplazil pročelja hiš. Mrtvilo puste noči je spremljajo Jako domov. Njegovi koraki so odmevali daleč naokrog po granitnih kockah ceste, ki se je vila med hišami
Ribič je prižgal še eno cigareto, ko je pešačil domov. Jaka ni bil ne strastni in ne vežni kadilec, čeprav si je privoščil cigareto ob pavzi. Kajenje mu je bila razvada. Skadil je čik in globoko potegnil dim, ko se je naredil frajerja v družbi. Pijača in cigareta sodita k obredu moškega čvekanja. Jaka ni bil bela muha v klapi, bil je mačo kot se šika med domačimi junci, vešči ribiškega poklica, pa veslanja in jadranja že od otroštva, a čveki o Bronji so postavili pod vprašaj njegovo možatost. Je bil še samec alfa? Je bil še moški, ki bo nosil gate v hiši ? Njegova bejba je postala zanj hud problem, ker je bila stalno na tapeti moške druščine. Jaka je imel občutek, da je pogrnil z bejbo. Je Bronja bila prava izbira zanj? Jaka ni imel več pojma, ker se je kamnita gotovost spremenila čez noč v močvirnato negotovost, zato je blodil kot mesečnik v labirintu dvomov in vprašanj brez odgovora.
Jaka je bil jezen in besen nase. » Obnašam se kot objokana mila jera, pa nisem mevža in niti klada.« si je očital frajer, ko je potegnil črto čez zafurano prekrokano noč. » Zabil sem čas brez veze zaradi ženske, v gostilni, na pomolu in na barki in skuril škatlo cigaret,« je momljal ribič po poti domov, a tista ženska ni bila katera koli ženska. Tista ženska je bila Bronja, ljubka in luštna frizerka, ki je imela vse na svojem mestu. Jaka ni si mogel kaj, Bronjo je imel še rad, zlezla mu je pod kožo, se mu zapisala globoko v srce, skratka zaljubil se je vanjo do ušes in čez. Ni si zamislil svojega življenja brez nje, zato ga je pošteno peklo in bolelo ranjeno srce, ko je pomislil na ujete trenutke sreče in veselja z njo.
» Sem moški Bronjinih sanj?« je kresnilo na pamet fantu, ko je odklepal duri kamnite hiše s polkni na oknih in rdečimi strešniki na strehi. Bajto je podedoval od starih, ko so se odkrižali službe in veselo zajadrali med penzioniste, si kupili grunt s prihranki trdega garanja in domačijo v zaledju ter se šli vinogradništva. Ata je obesil na klin ribištvo, mami pa šivanje oblek.
» Imaš ogenj?« je zmotil Jako moški glas za hrbtom. Jaka se je ozrl, njegov pogled se je srečal z očmi moškega, ki ni bil očitno domačin. Fant je možakarju prikimal, zbezal iz žepa usnjene jakne vžigalnik in ga pomolil možakarju, ki si je medtem vtaknil čik v usta in prižgal cigareto. Konca cigarete je zagorela in molela v njegovih ustih. Možakar je vrnil Jaki vžigalnik, globoko potegnil dim in pikro pripomnil : » Ne veš kam bi se dal, ker si brez babe, pa zabiješ noč na ulici. Ne točijo več alkohola v bifeju ob tej uri, kaj ne?«
»Niti pod razno, bil sem na šihtu, pa se vračam v bajto,« se je zlagal Jaka moškemu, da ne bi izpadel revček in bebec, prevaran od bejbe, ki išče odprto gostilno, da se ga naloka do amena. » Aja?« je zmajal z glavo moški, ki ni očitno fantu verjel na besedo, a ni vseeno vrtal naprej v delikatno zadevo, konec koncev ni bila to njegova stvar. Možakar je imel itak goro skrbi. » Vam je ženska dala kec, pa blodite po mestu brez cilja?« je zanimalo Jako, ko je premeril moškega z raziskovalnim pogledom domačina, ki motri tujca.
»Ne, ženska mi ni dala košarice, nisem bil zanjo moški vreden večne ljubezni, pa me je pustila na cedilu s frocem. Moja bivša žena je imela čez glavo plenice in dude, pranja in likanja deca ter bajte,« je globoko vzdihnil možakar urjenega videza z usnjeno aktovko v roki. » Babe so hud problem za dece, mar ne ?« je butasto zinil Jaka. Moški je zamahnil z roko rekoč:« »Kakor za koga, finta je v tem, da najdeš pravo. Moja bivša ni bila prava izbira, hudičevo sem se uštel in presneto zmotil, ko sem ji nataknil prstan na prst in jo zasnubil. Moja bivša me je pošteno nategnila, ker sem mislil, da sem našel srečo, a sem v bistvu naletel na prevaro in goro debelih laži. Grem po froca, ki sem ga parkiral pri babi, ker sem bil na službenem potovanju. Sem te gore list, a zaradi foha in šihta grem pogosto na tuje, živim pa v mestu med brdi, kjer imam obrtniško delavnico. «
Jaki je odleglo, ni bil v isti kaši kot tistile revček s frocem na grbi brez ženske. Moški z aktovko v roki je izginil za vogalom hiše, ne da bi se poslovil od Jake. Fant je vtaknil ključ v ključavnico, ključ je glasno zaškrtal, ker ni mehanizem brezhibno deloval, a vrata so se vseeno odklenila. » Bronja ni taka, da bi se s tabo omožila in potem odšla po svoje, ker bi imela vsega čez glavo,« se je zbudila Jakina vest po dolgem molku. » Moja bejba ni taka, ker mi ni zvesta in me vara,« se ni dal prepričati Jaka, ko je primerjal Bronjo z bivšo urejenega moškega do pičice in vejice. Ni bilo kaj, Jaka je bil gluh za ugovore vesti, zato je vest zgrabilo malodušje in se je razočarano potuhnila v molk.
Vest se je pogreznila v globok in groben molk. Bila je tiho kot miška v luknjici, ki sluti, da je mačka nekje v bližini v zasedi, zato si ne upa pokukati skozi špranjo.» Srce je tisto, ki bo spregovorilo v pravem trenutku. Ujelo bo v hipu trenutek, veselja, sreče ali žalosti, ko se bo srečalo z Bronjo, « se je spomnila vest, ko je molče tuhtala kako in kaj. Vest je verjela v srce in zaupala vanj, zato je stavila nanj.
Se bo Jakovo srce zdramilo in zbudilo iz globokega spanja ? Bo srce frajerju šepnilo na uho, da je brez veze ves ta kraval in halo? Bo imela štorija med Jako in Bronjo srečen ali žalosten konec? Bo srce odpustilo, če je Bronja zares varala Jako? Se bo srce požvižgalo na čvek, ker je bila Bronja zvesta Jaki ? Vest ni imela seveda pojma, če bo med njima še šlo.
Jaka se je torej vrnil domov. Zleknil se je na posteljo kar v cotah in cunjah. Ni se mu ljubilo sleči cap. Ni iskal zaman spanca in se premetaval z boka na bok. Zaspal je kot zaklan. Imel je še v glavi spite pire, zato je zadremal kot dojenček, ko mu mami prepeva uspavanko. Jutri bo nov dan, morda bo tudi nov začetek. Pozabil bo na Bronjo, jo zradiral iz spomina in tudi izbrisal iz srca. Bo nov človek, poln elana. V čem je problem? Problem je v tem, da mu -ni vseeno za Bronjo, zato se mu je deklina prikradla tatinsko v sanje. Problem je v tem, da se je Bronja zapisala v njegovo srce. Misel nanjo mu ni dala miru niti med spanjem. Nekaj je zbodlo Jako v snu, ga zdramilo, prebudilo in ga vrglo pokonci. Njegova vest se je zbudila iz otopelosti. » Ne nasedaj lažem potegnjenim za lase. Postavi stvar na pravo mesto in glej na zadevo v drugi luči,« je prigovarjala vest, ko je prišla malce k sebi in zbrala pogum, da se zopet oglasi in poskusi srečo..
» Kaj pa, če me ne Bronja vara in mi je zvesta ? Kaj pa, če je vse gola laž, kar mi je prišlo na uho ? Kaj pa, če me ni deklina nategnila? Kaj pa, če mi kompanjoni zavidajo dekle?« je Jaka podvomil v govorice, ki jih je slišal, ko je bil na šihtu ali v gostilni. Nekaj mu je pravilo, da ne drži, kar meljejo ledeni možgani. Nekaj mu je pravilo, da ni Bronja taka punca, ki hodi z drugim, ko je on na šihtu na barki. Nekaj mu je pravilo, da ne Bronja pohajkuje po lokalih in lovi moške. Nekaj mu je pravilo, da se ne Bronja naceja, žica cigarete in se veseljači s klapo, ko ga ni zraven. Bronja mu je bila še všeč in mu je ugajala, zato mu je bilo hudo, ker je bilo njegovo dekle na tapeti.
»Naj zmotano klapo vrag pocitra! Kar imam z Bronjo, je moja stvar,« je zamomljal Jaka, ko je pretehtal vsako misel, ki se mu je motala v zmedeni glavi. Megla se je razblinila v njegovih možganih. Črviček dvomov je nehal glodati živčne celice in razsajati po možganih kot huligan. Laži jezikavih in zlobnih govoric niso več zasenčile resnice o Bronji. Jaka se je končno umiril in streznil. » Žvižga se mi za čvek, ko bom na pikniku z njo. Vse mi bo kristalno jasno, ker bom ujel v trenutku resnico ali laž v njenih očeh in na dnu src,« je sklenil fant v samoti noči.
Bronja mu je zlezla pod kožo, nosil jo je na dlani, vse bi naredil zanjo, hodil bi po žerjavici in šel z golo roko v ogenj. Podaril ji je srce, se ji popolnoma predal, zato bo poslušal srce, prisluhnil bo njegovemu glasu, ko bo pogledal Bronjo v obraz, ji zrl naravnost v oči. Srce prepozna laž ali resnico, ker na dnu srca se skriva boleča resnica prevare ali pa neomajne zvestobe. Razrešil bo uganko sreče ali razočaranja, ko bo prisluhnil glasu srca. Bo njegovo srce okamenelo ali pa bo vzhičeno vztrepetalo, ko bo srečal Bronjo? Njegovo srce bo sodnik njegove štorije z Bronjo, zato bo izreklo sodbo. Ko bo Jaka globoko pogledal vanj, bo razumel, pri čem je, ker bo ujel trenutek krutega spoznanja resnične sreče ali bridke laži .
Napisala: Mira Sušić
