Mira Sušić: Sumljiva sled

0
214

Mojca je prikolesarila na ulico. Najstnica je urno vrtela pedale kolesa in švignila mimo vrta, kjer je stražil kuža Sultan. »Hov, hov, hov!« se je slišalo s sosedovega vrta. »Sultan se zopet oglaša, ko gre nekdo mimo njegovega vrta, ker je izurjen pes čuvaj,« se je nasmehnila Mojca in se počutila varno, ko je slišala lajanje sosedovega psa. »Hov, hov, hov!« je odgovorila psička gospe Mije Grgič s terase stanovanja lajanju psa na vrtu. »Sultana so gotovo privezali, pa mu ni prav,« je pomislila Mojca, ko je šla mimo sosedovega vrta.

 

Mišičnjak z obrito glavo je slonel na stari kripi. Silak z obrito glavo je srkal pivo iz pločevinke in opazoval okolico. Mojca se ni zmenila zanj, ko je drvela mimo s kolesom. Orjaški možakar je potegnil iz žepa usnjene jakne mobilnik, poklical nekoga in prislonil pametni telefon na dotik k ušesu. »Staknil sem bajto smrklje. Stopim v akcijo?« je zazvenel njegov glas na zvezi. Njegov kompanjon se je nemudoma odzval na vprašanje. »Ni še pravi trenutek, da smrkljo spraviva k pameti. Pridi v bife, da se dogovoriva, kako in kaj. Kipsi nam dihajo za ovratnik. Kifeljci so nekaj zavohali,« je prekinil moški glas sogovornika ter ohladil zaletavost in zagnanost mišičnjaka, ki so ga očitno srbeli prsti. Milan Zver, na zvezi mobitela, ni skrival slabe volje, zato je siknil skozi zobe: »Policijske podgane naj grejo v rit!« »Sranje, to je pravo sranje! Drek! Preklete policijske mrhe, naj ji vrag pocitra!« je glasno zaklel obritoglavec Jure, stlačil mobilnik v žep usnjene jakne, sedel za volan kripe in odpeljal tako hitro, da so kolesa zaškripala na cesti.

 

Gimnazijka je medtem zavila na dvorišče, prišla pred stanovanjski blok, kjer je stanovala, izbrskala ključ iz žepa nahrbtnika, odprla vhodna vrata, šla v vežo, spravila kolo v kolesarnico in zdrvela po stopnicah v stanovanje. Deklina je bila konec koncev strenirano dekle. Redna vadba na trimu, kolesarjenje pa plavanje v bazenu so okrepili dekletovo zdržljivost. Mojca je namreč nekje prebrala, da mora biti detektiv v pravi formi, zato je skrbela za dobro počutje. »Forma je glavna, če se greš resnega detektiva na terenu,« si je reklo dekle. Mojca ni bila zagrizena ljubiteljica košarke, čeprav je igrala za šolsko ekipo in nekaj časa celo trenirala v klubu. Košarko je obesila na klin, ker se ji ni več ljubilo poditi za žogo na treningih in čepeti na klopi med tekmo, ker je ni imel trener v čislih, ko je šlo za točke na igrišču. Možakar se je Mojci zameril, ko ji je zabrusil: »Košarka ni zate, punca, ker nisi prekla, zato pozabi na pike v košu.« Mojca je obesila košarko na klin. Bilo je konec njenih sanj pod košem.

 

Za vrati je stala domača mačka, ki je slutila dekletov prihod domov. Muca je veselo zamijavkala: »Mijav, mijav!« Mucka je izrekla dobrodošlico gospodinji, ki je odklenila vrata in vstopila v stanovanje. Kuža Blisk je tudi veselo pomigal z repkom in zalajal: »Hov, hov, hov!«

 

Mojca je odložila nahrbtnik in vstopila v dnevno sobo. »Oho, pustila sem odprto okno!« je ugotovila deklina, ko so zavese zaplapolale v vrtincu sveže sapice. Dekletovo pozornost je pritegnil prt na mizi. Očitno je bilo, da je nekdo povlekel prt. »Nekdo je bil v sobi, ko me ni bilo,« je zaskrbljeno ugotovila Mojca, a se je kmalu spomnila, da ima Mica navado skočiti na mizo. »Ah, Mica je gotovo skočila na mizo in nehote povlekla prt,« je sklepalo dekle in zravnalo prt na mizi ter odšlo v kuhinjo.

 

Blisk se je medtem spravil pod klubsko mizico in prisluhnil šumom s ceste. Kužek je dvignil glavo in postal pozoren na mimoidoče brnenje avtomobilov in motornih koles, ki so hiteli po ulici in za hip prekinili ptičje petje. Blisk je nekaj časa ležal pod mizico, potem je švignil naravnost pred vhodna vrata stanovanja. Kuža je prisluhnil odmevu korakov in glasovom na stopnišču in podestu. »Ljudje se vračajo domov,« je pomislila Mojca, ko je šla mimo sedečega psa. »Ti si pravi pes čuvaj, ker si se postavil tik pri vhodnih vratih,« se je nasmehnilo dekle.

 

Gimnazijka se je vrnila v dnevno sobo in presenečeno opazila, da je prt na mizi zopet visel na eno stran. Nekdo je šaril po mizi in potegnil prt za sabo. Mojca je pogledala domačo mačko, ki je lizala mehko dlako. »Spet si bila na mizi, kajne? Dobro veš, da ne smeš vleči prta!« je najstnica okregala muco, ki pa se ni zmenila za njene besede. Živalca je globoko zazehala, se stegnila na udobnem kavču ter zatisnila oči. »Glej jo, no, naredila se je, da me ne sliši! Glej, da ne greš zopet na mizo!« je ukazala Mojca in postavila vazo s cveticami na mizo, nato pa odšla v spalnico.

 

Ko se je Mojca vrnila v dnevno sobo, je prt visel na eni strani mize, vaza pa je bila tik na robu, muca pa je globoko spala na kavču. Mojca se je globoko zamislila in tuhtala. »Kdo neki šari po mizi in vleče prt?« je ugibala plavolaska, ko ji je bilo jasno, da ni bila muca tisti grešnik, ki se je lotil prta. Najstnica je premestila vazo s cveticami na polico. »Če Mica tako globoko spi, potem ni ona potegnila prta, ampak je to storil nekdo drug,« je posumila gimnazijka in pogledala skozi okno.

 

Ptičje petje se je širilo iz bližnjih košatih dreves. »Nekdo prihaja v sobo skozi okno in skuša povleči prt z mize,« je sklepalo dekle in se globoko zamislilo. »Moram pogledati, če je v sobi kaj zmanjkalo,« se je spomnila Mojca in pregledala vsak kotiček v dnevni sobi. Dekletu je odleglo: vse je bilo na svojem mestu. »Nič ne manjka,« si je oddahnila Mojca in se zopet zatopila v svoje misli. »Nekdo je bil tule, to drži kot pribito. Naj pokličem policijo?« je nato razmišljalo zaskrbljeno dekle, ko se je spomnilo na nadaljevanko, ki jo je gledalo po televiziji. Mojca ni vedela, kaj bi. Bila je v škripcih. Njena detektivska samozavest in zagnanost sta šli po vodi. Sedla je na kavč in se igračkala s prenosnim telefonom na dotik. »Če pokličem policijo in se izkaže, da ni bilo nikogar v stanovanju, mi bodo policisti gotovo rekli, da sem jih poklicala za prazen nič,« je potegnilo sklep brihtno dekle. Mojca je tuhtala in tuhtala in se končno odločila, ko je uredila misli v glavi: »Šla se bom detektiva in prišla zadevi do dna brez pomoči kifeljcev. Potrpežljivo bom čakala, da se naslika na oknu skrivnostni ljubitelj prta.«

 

Mojca se je zazrla v odprto okno. Zavese so se naenkrat premaknile in na oknu se je nenadoma prikazala veverička, ki je urno skočila na stol, s tačkami zgrabila prt in ga vlekla. Veverico je očitno pritegnil pisani prt na mizi. Najstnica se ni zganila, sedela je tiho na kavču in opazovala drobno ljubko živalco s košatim repom. Veverička je tako potegnila prt, da je ta zdrsnil na eno stran mize in obvisel na njenem robu. »Kaj boš počela s prtom?« je ugibala Mojca, ko je opazovala veverico.

 

Veverička je vlekla prt, dokler ni omagala in obtičala na stolu. Del prta je ostal na mizi, medtem ko so njene tačke krčevito tiščale rob prta. Na kavču se je domača mačka zdramila in glasno zamijavkala: »Mijav, mijav, mijav!« Veverička je v hipu spustila prt in švignila skozi okno na bližnje drevo ter izginila med vejami košate krošnje drevesa. »Mica, kaj te ni sram, da si zapodila veveričko!« je razočarano vzkliknila Mojca. Dekle je pogledalo skozi okno, a na veji bližnjega drevesa ni bilo več veveričke.

 

Mojca je bilo brihtno dekle, zato je našla rešitev problema. »Postavila bom na okensko polico oreh in lešnik, pa ne bo veverička vlekla prta, ko bom prezračila sobo,« je zaključila detektivka, ki se je zopet odlično odrezala.

 

Plavolaska je postavila oreh in lešnik na okensko polico, preden je šla v šolo. Ko se je vrnila iz šole domov, ni bilo na oknu ne oreha in niti lešnika, prt pa je bil na mizi na svojem mestu, ker je bilo okno tesno zaprto.