Mira Sušić: Super ideja

0
342

Sredi gozda  je bila skrita jasa. Jasa je bila globoko v hosti, kjer ni bilo ne stez in niti poti.  Listnata drevesa in gosto grmovje je zaraslo makadamsko vijugasto prašno  cesto, ki so jo nekoč uporabljali gozdarji, ko so žagali in skakali drva. Ljudi ni bilo že dolgo v  gozdu, zato ni bilo več sledi  cestne poti.

V gozdu, kjer je bila jasa, je bilo temno, ker so goste krošnje gromozanskih dreves prekrivale nebo. Redki sončni žarki so se prebili med vejami do tal, zato je senca gospodovala   v mogočni  mračni hosti.

Jasa je bila edini kraj v gozdu, kjer se je sonce pogumno pokazalo na nebu.  Pisane cvetice so se razbohotile med gosto travo. Jasa je bila pravi raj za čebelji rod, ki je imel panj med vejami košatega ogromnega drevesa na robu trate. Čebele so uživale, ko so letele s cveta na cvet. Brenčanje čebel je pritegnilo zajčka na jaso. Dolgoušec  se je grel  na žarkih toplega sonca. »Sladkosneden medved se boji čebel,« se je spomnil kratkorepec, ko se je spomnil na kosmatina, ki se je rad mastil z medom. »Če se tak velikan, silak, orjak in korenjak, kot je kosmatinec, boji čebel,  potem znajo biti čebele  presneto huda in nevarna bitja,  da celo medved beži pred njihovim rojem,« je sklepal zajček, ki je vedel, da je medvedu presneto dišal med v čebeljem panju.

»Bzzzz, bzzzz,bzzzz!« so brenčale čebele med rožicami na travnati jasi. »Če so čebele hude in nevarne, se bom jih držal kot klop in me ne bosta ne volk in niti lisica lovila po gozdu,« je prišel na idejo zajček in to tudi storil. Zajček je čepel na jasi, dokler so čebele brenčale med cvetovi. Ko so se čebele spravile v panj, jim je kratkorepa in dolgouha živalca sledila.

In  glej, vse čebele, kar jih je bilo na jasi, so šle  naravnost v panj ena za drugo. Niti ena čebela ni več brenčala okrog visečega panja na veji drevesa. »Ups, moja varnost je šla rakom žvižgat,« je ugotovil zajček, ko ni bilo čebel iz panja. »Tako pa ne bo šlo, ker mi bosta lisica in volk v hipu za petami, če ni čebel na vidiku,« je zaskrbelo zajčka. Zajčka ni zgrabilo malodušje. »Čebele morajo zopet na jaso na cvetove,« se je trdno prepričal zajček in potrpežljivo čakal čebele iz panja.

»Potrpljenje je božja mast, prej ali slej bodo čebele pokukale  iz panja in bom zopet na varnem, ker mi ne bosta mogla ne vok  in ne lisica do živega,« se je nadejala gozdna živalca s kratkim repkom. Dolgoušec je čepel pod panjem na veji drevesa in gledal kvišku, a čebel ni bilo iz panja.

Veje na drevesu so zašumele in se zamajale, ko je urna  veverica spretno švigala z veje na vejo. Gozdna živalca je ugledala čepečega zajčka tik pod panjem, ko je pogledal zviška na tla. »Kaj čepiš kot štor pod panjem ?« je zanimalo radovedno veverico. »Čakam čebele, da pridejo iz panja,« je kratko pojasnil kratkorepec.

»Aja?« se je čudila veverička. »Držim se čebel kot klop, ker se tako uspešno obvarujem pred lisico in volkom,« je skopo  pristavil  dolgoušec, da ga ne bi imela veverica za čudaka, ker zeva v zrak in gleda panj kot deveto čudo. Veverička je zmajala z glavo. Nič ji ni bilo jasno. »Nisem čez les. Prišel sem na idejo, da sem stalno čebelam za petami, ker so hude, saj se jih boji celo medved in beži pred njimi, ko ga zalotijo, da krade med iz panja,«  je hitel razlagati zajček.

»Ti si zares brihtna glavica, ker se  držiš  čebel, da bi bil varen pred lisico in volkom, ker čebele popikajo medveda,« je sklepala gozdna živalca s košatim repom. Zajčji prijatelj je navdušeno  prikimal veverici, ker se je zajčku zdelo, da je imel super idejo. »Zadeva s čebelami se bo gotovo odnesla. To je  prava rešitev za moj zajčji problem,« ni dvomila  plaha živalca z urnimi tačkami in kratkim repkom ter dolgimi ušesi.

»Ždeti pod panjem kot štor, pa se držati čebel  kot klop ni prva rešitev problema,« je odločno oporekala veverička in v isti sapi dejala, » Imaš urne tačke in odličen sluh, zato zanesi  se na njiju, ker sta ti bila  doslej v veliko pomoč. Nisi je skupil, ko ti je trda predla v gozdu.«

Zajček se je globoko zamislil, dobro pretuhtal vsako zajčjo misel, nato pa pritrdil  modri veverički, »Doslej sem se zanesel samo na zajčjo nrav, pa me nista ne volk  in ne lisica ulovila v nevarni hosti, zato bom zaupal vase.«

Vir: Photo by Satyabratasm from Pexels

Mali zajček je pogledal kvišku na vejo, kjer je visel čebelji panj. Odmislil je super idejo o čebeljem zasledovanju vsepovsod po gozdu.