Mira Sušić: Super Junak

0
144

Vreme je bilo kot naročeno za lenarjenje na milih sončnih žarkih. Na modrikastem sinjem nebu ni bilo niti enega oblaka. Vlažne meglice so se razblinile, raztopile kot sladkor v vročem čaju ali  v komaj skuhani okusni dišeči kavi. Ni bilo vroče, ker je svež piš zrahljal vročino in ohladil gozd.

Mogočna hosta  brez konca in kraja se je bohotila po grebenu, ki se je pologoma spuščal v dolino. Vrhovi zasneženih gora so se  svetlikali v daljavi  v sočnih žarkih rumene zareče krogle. Vrhovi gora so bili podobni kot solza  belim biserom v školjki.

Globoko v gozdu je bila skrita jasa. Sončni žarki niso še posušili rose na trati, zato je bila trava še malce mokra. To ni motilo dolgouho in kratkorepo živalco s kratkim repkom, ki se je podila sem in tja po travniku. Ko je imela živalca z mehkim žametnim kožuščkom dovolj skakljanja, pravzaprav jutranjega razgibavanja ali gozdnega fitnesa,  se je spomnila, da je bil njen želodček še prazen. Kratkorepec je  odmislil misel zajčje telovadbe in se lotil trave.

Mali zajček je glodal okusno bilko trave na skriti jasi. Dolgoušec je slastno užival, a glej,  na obronku jase je nekaj švignilo med vejami košate krošnje drevesa.  Zajček je hipoma smuknil pod gosto grmičevje in se potuhnil globoko pod grm. Kratkorepo in dolgouho  živalco je bilo tako strah, dasi ni upala niti dihati. Vsaka dlaka zajčjega mehkega kožuščka se je naježila od straha, ko je zajec poslušal šumenje vejevja. Zajčji strah in bojazen sta bila popolnoma odveč.  Veverica je spretno skakljala z veje na vejo, mojstrsko letala sem in tja, gor pa dol po drevesu.

Vir: Photo by Satyabratasm from Pexels

Zajček se je tiščal pod grmom, dokler ni veverica izginila med vejami neznano kam. Ploho živalco je bilo malce sram, ker se je po zajčje prestrašila in jo ucvrla takoj na varno.            »Gozdna druščina me ima za strahopetneža,« je bridko ugotovil zajček, ki mu ni bilo pogodu, da ga imajo živali v hosti za plahega in takega strahopetneža, da mu ni enakega daleč naokrog, ker jo kratkorepec popiha za prazen nič.

Šumeče vejevje se je zopet zazibalo. Zajčku, ki je ždel pod grmom, je zopet vzelo sapo. Srce mu je razbijalo, da je imela plaha živalca, s kratkim repkom in urnimi tačkami,  občutek, da bo zajčje srce kar razstrelilo kot krogla iz topa. Siv polh  se je od nekod pojavil na drevesu. Malemu zajčku je odleglo, ko je ugledal polha na drevesu. Resnici na ljubo, ne veverica in ne ploh nista bili hudo nevarni živali. Nič žalega nista nikomur storili, zato je bil zajčji strah popolnoma odveč. Veverica se je pridružila polhu na veji. Živalci sta se začeli veselo igraje loviti  po drevesih in v hipu izginili neznano kam.

Kratkorepa in dolgouha živalca, skrita pod grmom, se je počutila bedno ob misli, da  se je bala celo veverice in polha. »Moj strah za vsak prazen nič je od sile,«  je bil zajec  jezen in besen nase. Zajčja nrav mu ni očitno dala miru. Dolgouhi in kratkorepi zajec je zbral pogum in pokukal  med vejami grmičevja na drevo, kjer sta se malo prej podila veverica in polh. Žive duše ni bilo na drevesu.

Zajček je prilezel na plano izpod grma in se lotil grizenja travnatih bilk. Velik medved je prikolovratil na jaso. Kosmatin je iskal gozdne sadeže med grmičevjem na obronku trate, zato se ni zmenil za dolgouho in kratkorepo živalco na jasi. Gozdni kosmati orjak in silak je nekaj brundal bolj sebi  kot zajčku, ki je priskakljal k medvedu.  Dolgoušec se je odločil, da se bo šel pogumneža in ne strahopetneža, zato se je pogumno približal medvedu. Medved se je ozrl in opazil zajčka tik pri sebi. »Kaj se me držiš kot klop?« je zanimalo radovednega medveda, ki ni bil hud na dolgouhega in kratkorepega zasledovalca. »Grem se super junaka,« je izdavil mali zajček. »Aja?«  se je čudil velik kosmatin.

»Vsa gozdna druščina me ima za velikega strahopetneža, ker se bojim vsakega šuma in hipoma zbežim na varno,« je hitel razlagati zajec. »Nič ni narobe, če jo odkuriš na varno, ko zaslutiš, da  ti bo kmalu nekdo za petami. Strah zna biti presneto koristen, ker je  alarm pred nevarnostjo,«  je razložil medved in tiho pritajeno šepnil zajčku na uho: »Presneto se bojim roja razjarjenih čebel. Čebele so nevarne, ker me vsega popikajo, ko se spravijo name. No, ja, svečano priznam, da sem pač sladkosnednež, ki mu diši čebelji med. Ko me  čebele zalotijo, da se mastim z njihovim medom, so tako hude name, da se zapodijo vame. Čeprav sem velik in močan kot velikan iz pravljice, jo  naglo odkurim pred njimi.«

»Ne morem verjeti, da se tudi ti tako bojiš, da jo urno  in naglo ucvreš stran!« je vzkliknil zajček. »Vsako živo bitje se boji nečesa. Pogumen je tisti, ki premaga strah in ga ne zgrabi panika, ko mu trda prede v gozdu,«  je pomodroval medved in se lotil okusnih malin, borovnic in jagod v grmičevju. Malemu zajčku je odleglo. Ni bilo tako hudo narobe, da je bil plah in strahopeten, ker je bil konec koncev tudi on pravi super junak.

Zajček je bil ponosen nase, počutil se je fino. Ni ga bilo več sram, da je plaha in strahopetna živalca v mogočni hosti. Roko na srce, strah ni bil nikoli odveč, ker je znal biti presneto koristen v nevarnem gozdu, ko je šlo za življenje ali pa smrt gozdne druščine.