Teta najde vedno čas,
da pove mi vse v obraz.
Govori kot brzi vlak,
na jeziku nima dlak.
Mobi vzame mi iz rok,
gleda me kot kisel sok.
Vrne mobitel v dlan,
ko pod streho je ves dan.
Teta strogo se drži,
ko učenje mi ne leži,
s pogledom mi teži.
Žuga s prstom kot policaj,
ko ne rešim domačih vaj.
Ne ostane križem rok,
ko sliši moj obupan jok.
Stisne tesno me v objem,
prija mi njen tak prijem.
