Mira Sušić: Zeleno drevo

0
72

 

Sivi oblaki so se razpršili na nebu, ko je močno zapihal veter. Skozi krpaste nagubane oblačne gmote so pokukali bledi sončni žarki, ki so se plaho pognali med krošnje golih dreves. Modrina sinjega neba se je srečala z belino zapadlega snega. Bela opojnost je hosto zavila v mehkobo snega, po kateri so se pojavile tu pa tam stopinje in sledi gozdnih živali, ki niso prezimile zime, ampak so kljubovale strupenemu mrazu.

Hladna, mrzla in ledena zima je zagospodarila v gozdu. Ponosen jelen je lizal lubje dreves in iskal mah pod belo plastjo snega, medtem ko je lisica gazila po globokem snegu in sledila stopinjam po gozdni stezi. »Zajec je gotovo nekje tule naokrog,« se je nadejala lisica, ko je opazovala obliko sledi na snežni površini. »Ojoj, tole pa niso zajčje sledi!« je ugotovila zaskrbljena lisica, ko si je dodobra ogledala stopinje na stezi.

Zvitorepka je šla mimo jelena in se ni zmenila zanj. »Kaj buljiš v tla?« se je čudil jelen, ko je zagledal lisico na stezi. »Sledim stopinjam na gozdni poti, pravzaprav sledem, ki so podobne podplatu čevljev ljudi,« je lisica kratko odgovorila jelenu, ga pogledala in radovedno vprašala: »Kaj pa ti stikaš tule naokrog?« »Ližem lubje na deblu dreves in iščem mah pod snegom,« je jelen pojasnil lisici.

In res, lisica se ni zmotila, saj so bile v snegu človeške stopinje. »Ljudje so bili v hosti,« je prepričano sklepala zvitorepka. »Joj!« je vzkliknil jelen. »Grdobe grde!« se je slišal zajčji glasek izza dreves.

Kratkorepi dolgoušec ni bil daleč od gozdne steze. Dolgouhi kratkorepec je stal kot kup nesreče pod krošnjo mogočne smreke in obupano glasno tarnal: »Niti enega storža ni več na smreki. Jelke pa ni več v hosti.«

Na smreki med gostimi iglicami zelenega drevesa so se še skrivali veliki debelkasti storži, čeprav jih je veverica odnesla nekaj v svoje duplo na sosednjem košatem drevesu. In glej, na iglastem zelenem drevesu je zares manjkalo nekaj storžev, zato je dolgouhi kratkorepec negodoval, ko si je ogledoval drevo.

Lisica in jelen sta slišala zajčje tarnanje. »Kaj je narobe, da zajček na glas tarna?« je ugibal zaskrbljeni jelen. »Nimam pojma. Greva pogledat, pa bova zvedela,« je zvitorepka predlagala jelenu.

Gozdni živali sta šli k zajčku. »Kaj je tako hudega, da si slabe volje in naju kislo gledaš?« je radovedno vprašal jelen. »Na smreki ni več vseh storžev, za nameček pa so ljudje posekali jelko in jo odnesli domov,« se je hudoval zajček. »Gozdarji so prišli v gozd, kot se rado dogaja v tem času,« se je spomnila lisica. »Ljudje žagajo in sekajo drevesa, kot jim paše, jaz pa ne bom imel svojega božičnega drevesa, saj na smreki ni dovolj storžev,« je tožil zajec. »Aha, ti bi rad imel božično drevesce, kot ga imajo ljudje v svojih domovih,« je zaključil jelen, ki mu je bilo vse jasno kot beli dan.

Vir: Photo by Satyabratasm from Pexels

Zajček je odločno prikimal in prepričano dejal: »Božično drevesce ima polno pisanih balončkov, krasnih okraskov in pestro svetlikajočih se trakov na vejah, moje zeleno drevo pa bi moralo imeti vse storže na vejah namesto balončkov. Žal je nekdo izmaknil nekaj storžev na smreki, zato smreka ni več prava za božično drevesce, kot se spodobi.« »Aha, zadeva je torej presneto resna, saj je nekdo tatinsko sunil nekaj storžev s smreke, zato jih ni dovolj za tvoje božično drevo,« je jelen dopolnil zajčka. »Za nameček pa so ljudje posekali mogočno starodavno jelko,« je trmoglavil trmasti zajček.

»Ah, ni tako hudo, kot se ti zdi, dolgouhec. Na smreki je še čisto dovolj storžev za tvoje božično drevesce. Storži se skrivajo med gostimi vejami iglastega zelenega drevesa,« je lisica pomirila kratkorepca in pristavila: »Ne bodi tako zahteven in pikolovski. Smreka je čisto v redu za božično drevesce.« »Samo poglej, koliko lepih storžev je na drevesu!« je jelen pritrdil lisici.

Kratkorepec je pogledal mogočno smreko in med gostimi iglicami zelenih vej drevesa zapazil ogromne storže. »Joj, pa res, na smreki je storžev kot listja na drevesu!« se je razveselil zajček.

Dolgoušec je občudoval zeleno smreko. Kratkorepec se je globoko zamislil in pomislil na gozdne prijatelje v hosti.

»Zelena smreka s storži bo naše božično drevo v hosti,« je zajček predlagal lisici in jelenu, ko se je odločil, da smreka s storži ne bo samo zajčje božično drevesce, ampak bo zeleno drevo pripadalo vsem prebivalcem gozda.

»Lepo se sliši, da bo smreka božično drevesce vseh živali v gozdu,« sta jelen in lisica vzkliknila v en glas.

In res, zelena smreka s storži je bila čisto posebno božično drevesce v gozdu, v hosti, pokriti z belo opojnostjo med decembrskimi prazniki, medtem ko je strupen mraz gospodaril daleč naokrog.