Mira Sušić: Živalca posebne sorte

0
58

Mali zajček je radovedno pokukal na dan. Stegnil je ušesi in budno poslušal šume v mogočni hosti, ki je obdajala zajčje varno skrivališče pod grmom na robu travnate jase Dolgi zajčji ušesi sta štrleli pod vejevjem grmičevja. Kratkorepa dolgouha živalca je bila plahe sorte Vsak sumljiv šum je malega zajčka vznemiril. Zajčji prijatelj je bil stalno na preži, pravzaprav na trnih hkrati.

»Zakaj so zajci tako plašne sorte?« je bodičasti ježek presenetil zajčka pod grmom, ko ga je zapazil, da stoji kot štor z napetimi ušesi kot strune na glasbilu. Ježu se je zdel zajec kot kip na podstavku. Kratkorepec se ni premaknil niti za ped. Dolgouhec se ni pustil zmesti od  bodičaste gozdne živalce. »Pst!« je šepnil zajček, ko je listje zašumelo v bližini zajčje hišice. »Glej ga, strahopetca! Ne morem verjeti, da se bojiš celo šumenja suhega listja,« je vzkliknil ježek.

Sveža sapica je močno zapihala med krošnje dreves in suho listje je zašumelo v vrtincu vetra. Veter je pometal  z listi kot metla  in sesalnik hkrati. »Ne morem pomagati, če sem plašno bitje. Taka je pač moja nrav,« se je izgovarjal zajček malce v zadregi. Lisice in volka ni bilo na vidiku, risa pa tudi  na spregled, zato je bil zajčji strah popolnoma odveč. »No, ja, previdnost ni nikoli odveč, če nimaš bodičastega kožuščka kot ježki,« je zatem pristavil zajec, da bi opravičil svojo plaho plašnost.

Vir foto: pexels-pixabay-206862

Ježek se je malce zamislil, nekaj tuhtal, nato pa  glasno pametno pomodroval: » Ni tako hudo, ker si plaho in plašeno bitje. Vsaka živalca v gozdu je opremljena po svoje. Jaz imam  ostre bodice na kožuščku, ki so mi v veliko pomoč pred volkom, lisico in risom.  Ti imaš dolga ušesa, kratek repek in urne tačke za obrambo pred nevarnimi zasledovalci.« »Če sem tak, kot sem, pomeni, da ne morem biti drugačen v hosti. Plaha in plašna zajčja nrav mi je veliko pomoč, da  pravočasno smuknem na varno v domek, ko zaslutim nevarnost v okolišu,« je bila ponosna nase  dolgouha in kratkorepa živalca posebne sprte.

»Bodice so mi v velik ponos, čeprav včasih mi ni prav, da sem tako bodičasta živalca.  Ko se mi suho listje zapiči na ostre bodice,  mi gre moj kožuh presneto in blazno na živce, ker se ne morem sam  znebiti listov,« je potarnal ježek. »Ni kaj, vsak kožušček ima temno in svetlo plat,« je ugotovil zajček in v isti sapi predlagal bodičasti gozdni živalci, »Brez problema ti bom pomagal otresti  nadležno listnato navlako, ko se bo listje nabralo na tvojih koničastih ostrih bodicah.« »Super in prima,« se je razveselil jež in pomislil, »Zajček zna biti pogumen, ker se ne boji mojih ostrih bodic, zato je živalca posebne sorte, plahe in  plašne ter pogumne hkrati.«