Drage bralke, dragi bralci, nekaj misli za poletne dni:
S svojo lastno besedo govori samo rana.
Vstopi nova bolečina in stare hišne bolečine jo sprejmejo molče, ne pa mrtve.
Človek vse presoja iz sedanjega trenutka in ne doume, da presoja le en trenutek: sedanji
Da poskusil bom biti. Kajti ne biti je, mislim, napuh.
Ni zlo, kar se ne more udomačiti v človeku, temveč dobro.
Dan se mora posmehovati tistemu, ki se ne posmehuje noči.
(Antonio Porchia: Glasovi, prevod: Aleš Berger, Zbirka Nova znamenja)
