11. februarja bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopila izjemna ruska pianistka Sofia Guljak.
Prejemnica številnih priznanj je ljubljenka občinstva. Nežna in na trenutke sramežljiva dama se v trenutku, ko sede za klavir, prelevi v drzno in strastno virtuozinjo. Navdušuje tudi strokovno javnost – z zmago na Mednarodnem klavirskem tekmovanju v Leedsu se je vpisala v zgodovino kot prva pianistka, ki ji je uspelo doseči to prestižno priznanje.
Program:
Johann S. Bach/F. Busoni
Chaconne v d-molu, BWV 1004
César Franck
Preludij, koral in fuga
*
Nikolaj Medtner
Štiri pravljice, op. 26
1. Allegretto frescamente
2. Molto vivace
3. Narrante a piacere
4. Sostenuto
Sergej Prokofjev
Sonata št. 6 v a-molu, op. 82
Allegro moderato
Allegretto
Tempo di valzer lentissimo
Vivace
Ime Ferruccia Busonija(1866–1924) danes največkrat povezujemo s transkripcijami Bachovih del, vendar pa je umetnik svoj čas zaznamoval na številnih ravneh. Med skladateljsko srenjo je nedvomno vzbudil precejšnjo pozornost zaradi odmevne polemike s Pfitznerjem. Busoni je kot zagovornik duha nove glasbe svoja stališča predstavil v vplivni razpravi Osnutek estetike nove glasbe, Hans Pfitzner, zastopnik »retrospektivno uglašene estetike« iztekajočega se 19. stoletja, pa je odgovoril z napadom.
Čeprav se je Busoni navduševal za odkrivanje novega in neznanega v glasbi, je po drugi plati strastno propagiral glasbeno preteklost. Bil je v prvi vrsti pianist, izjemen klavirski virtuoz, ki so ga upravičeno primerjali z Lisztom ali Rubinsteinom. Njegov repertoar je bil zelo obsežen, ni pa skrival navdušenja nad deli Bacha, Mozarta in Liszta. Zanimivo je, da sodobnih klavirskih del, razen svojih, ni izvajal.
Busoni je precej skladal, a je bil veliko bolj znan kot urednik notnih izdaj, zlasti Bachovih del za inštrumente s tipkami.
Bachovo glasbo je razumel kot najvišje dejanje človeške ustvarjalnosti, zato ne preseneča, da se je z njo ukvarjal vse svoje življenje. Svoje razumevanje in pojmovanje transkripcije je podal v enem od poglavij Osnutka (»Vsaka notacija je hkrati transkripcija neke abstraktne ideje … izvedba skladbe je prav tako nekakšna transkripcija …«). V transkripciji (1897) znamenite Bachove Chaconne iz cikla Sonata in partita za violino, BWV 1004, Busoni uresničuje svojo dramaturgijo branja izvirnika. Brahmsova transkripcija chaconne je skušala čim bolj zvesto prenesti izvirno gradivo v nov inštrumentalni idiom, Busoni pa je gradivo postavil v nov glasbenodramaturški koncept. (Ciaccona ali chaconne je glasbena oblika z značilnim nepretrganim nizom variacij v ternarnem metrumu in počasnem tempu na temo, ki jo predstavlja niz akordov.) Busonijeva transkripcija po eni strani podčrtuje variacijskost te glasbene oblike, po drugi pa vpeljuje prvine sonatnega stavka – te namreč vdirajo v izvirno zasnovo dela. Izvirnemu variacijskemu gradivu je dal Busoni nove vsebinske in pomenske razsežnosti. Te se kažejo v kontrastnosti med uvodno »koralno« temo in njenimi intimnejšimi, liričnimi izpeljavami. Da gre za postavitev in prestavitev gradiva v nov čas, zaznamovan s preteklimi in sodobnimi ustvarjalnimi in pianističnimi izkušnjami, govori Busonijev pristop pri raziskovanju nove razsežnosti klavirskega zvoka. Ta namreč z izrabljanjem skrajnih zvočnih zmožnosti inštrumenta sugerira simfonične razsežnosti glasbene govorice.
V svojem času se je César Franck(1822–90) uveljavil kot izjemen organist in učitelj, njegova ustvarjalnost pa je nastajala v senci prvih dveh. Kot čudežnemu otroku se mu je obetala pianistična pot, a se ji je že med študijem zavoljo očetovih pritiskov in pričakovanj ter tudi želje po komponiranju odpovedal. Preživljati se je začel s poučevanjem in orglanjem. Leta 1859 je sprejel delo organista v cerkvi sv. Klotilde v Parizu. Pod vplivom velikih vzornikov, zlasti pa Bacha, je negoval in razvijal orgelsko improvizacijo. Franz Liszt je nekoč dejal, da je bil César Franck tako velik improvizator na orglah, da bi se lahko meril z Bachovo veličino. Najpomembnejša Franckova dela so nastala v zadnjem poldrugem desetletju njegovega življenja. Čeprav je pisal za različne zvrsti, je najglobljo sled pustil prav na področju inštrumentalne glasbe. Franck je ob pedagoškem in orgelskem delu dobro poznal glasbo svojega časa, pianistična izkušnja pa je ob skladateljski nedvomno pripomogla, da se je kot organist v cerkvi sv. Klotilde razvil v izjemnega improvizatorja. V mladih letih se je pianistično in skladateljsko razvijal ob delih Beethovna in Schuberta, soočenje z Wagnerjevo harmonijo pa Francka nikakor ni pustilo ravnodušnega. Liszta je poznal osebno, pri čemer je bila naklonjenost glasbenikov obojestranska. Lisztova ustvarjalnost ga je lahko prevzela tako na ravni pianista kot skladatelja.
Preludij, koral in fuga je veličastna mojstrovina (1884), ki bi brez osrednjega korala izzvala misel na nadaljevanje baročnih oblik. K temu napeljujejo Franckovo dolgoletno orgelsko delo, poznavanje in izvajanje Bachove glasbe. Naslov pravzaprav namiguje na zgodovinske oblike, ki pa jih skladatelj obravnava svobodno. Tri »oblike« oziroma trije deli so združeni v eno celoto. Bolj kot oživljanje zgodovinskih modelov pa stopa v ospredje vzpostavitev njihove notranje povezanosti, glasbene dramaturgije, ki se uresničuje znotraj celote. Značaj glasbenega gradiva je precej soroden, kar velja zlasti za motiv preludija in fuge. Prehodi med posameznimi deli so tekoči in mehki. Svobodno preludiranje, akordni potek korala in fuga so sicer prevzeti principi iz preteklosti, ki pa jih Franck postavlja v harmonsko in zvočno govorico svojega časa ter jim dodeli novo vlogo znotraj večje celote. Stopnjevanje glasbenega dogajanja se uresničuje tako na ravni posameznih delov kot tudi celotne skladbe. Združevanje posameznih delov v večjo, zaokroženo celoto potrdi sklep, v katerem njihova navidezna različnost in postopnost zazvenita v veličastni sočasnosti odlomkov preludija, korala in fuge.
Ruski pianist in skladatelj Nikolaj Medtner(1880–1951) se je že zelo zgodaj uveljavil kot izjemen pianist. Kompozicijo se je krajši čas učil zasebno pri Tanjejevu, v osnovi pa je bil skladateljski samouk. Kljub pianističnim uspehom ga je vedno bolj mikala glasbena ustvarjalnost, zaradi katere je ob začetku 20. stoletja zanemaril obetavno pianistično pot in opustil poučevanje klavirja na Moskovskem konservatoriju. Ker ni bil zagovornik revolucije, je nekaj let po prvi svetovni vojni zapustil domovino in si domovanje uredil najprej v Nemčiji, pozneje pa v Parizu. Kot pianist je največji del svojega opusa namenil klavirju. Napisal je še zajetno število samospevov, šest komornih del in tri klavirske koncerte. Medtner je ustvarjal v času intenzivnega in turbulentnega glasbenega dogajanja, ki pa se njegove ustvarjalnosti ni dotaknilo. Ostal je zvest glasbeni govorici, s katero se je srečal ob začetku svoje ustvarjalnosti – to je klavirska glasba iztekajočega se 19. stoletja z razkošno harmonijo, ki se je pretežno zgledovala po delih velikih klavirskih mojstrov (Chopin, Schumann, Liszt). Svojo, za tedanji čas konservativno estetiko je Medtner zagovarjal tudi v besedi, in sicer v delu Muza in moda, ki ga je leta 1935 založil v Parizu sam Rahmaninov. Štiri pravljice, opus 26, je Medtner napisal nekje okoli leta 1912, ko se je v Moskvi želel skladateljsko uveljaviti. Štiri pravljice so zgolj štiri klavirske miniature kontrastnega značaja. Njihova govorica oživlja klavirsko miniaturo prve polovice 19. stoletja, le da jo napajajo gostejše, bolj ekspresivne harmonije poznejšega časa.
Leta 1936 se je Sergej Prokofjev(1891–1953) po slabih dveh desetletjih bivanja in delovanja v tujini (ZDA in Evropi) vrnil v domovino. S Sovjetsko zvezo je od prihoda v Evropo (1922) ohranjal in negoval stike: v SZ je večkrat nastopal, prisostvoval je izvedbam svojih del, nekatera so bila tam celo krstno izvedena, nekatera celo natisnjena, veljal je za priznanega ruskega skladatelja, delujočega v tujini, katerega dela so bila tudi redno izvajana v domovini. Čeprav Prokofjev ni bil naklonjen političnemu režimu, je bilo očitno razlogov za vrnitev veliko. Najbrž je tudi upal, da se oblasti ne bodo obregnile ob njegovo umetnost, ki si je že pridobila veljavo v domovini. Ni si mogel misliti, da mu bodo oblasti leta 1938 odtujile potni list in s tem dokončno zaprle vrata v svet. Medtem ko je po vrnitvi v SZ Prokofjev pisal pretežno priložnostna in domoljubna dela, se je med vojno posvetil komorni in klavirski glasbi. V vojnem času je napisal tri klavirske sonate (šesto, sedmo in osmo), ki jih je začel vse skladati sočasno leta 1939. S temi tremi sonatami se je vrnil k zvrsti, s katero se je začel uveljavljati kot skladatelj in pianist. Med šesto in prvimi petimi sonatami ni le časovni razkorak, temveč leta bivanja in priznanj v tujini, uveljavljanje v glasbeno-odrskih zvrsteh in nenazadnje bogat opus del. Prokofjeva naj bi k pisanju »vojnih« klavirskih sonat spodbudilo branje knjige o Beethovnu Romaina Rollanda. Te sonate nadaljujejo neoklasicistično težnjo zgodnjih, le da so v izrazu bolj trpke, ponotranjene. Prokofjev ohranja obliko preteklosti, vendar ta zgodovinski model (sonato) postavlja v glasbeno govorico svojega časa. Po obsegu in zahtevnosti Šesta klavirska sonata presega vse dotedanje skladateljeve. Za prvi stavek se zdi, kot da bi klavir prevzel vlogo tolkal trpkih zvokov. Glasbeno dogajanje je postavljeno v okvir sonatnega stavka, a v ospredje stopaj intenzivno, gosto, napeto ritmično dogajanje. Zaznamujejo ga igra s poudarki, spreminjanje metričnega utripa, tokatnost, izraba celotnega zvočnega obsega inštrumenta, divji skoki, disonance in soočanje trpkih prijemov skrajnih registrov. Drugi stavek spominja na lahkoten scherzo, tretji pa umirjen valček. V obeh je oblika iz preteklosti le lupina za uresničitev novega v njej. Sklepni stavek je v izrazu soroden prvemu, le da hitrejši tempo in virtuozne pasaže omilijo trpkost in ostrino izraza.
Katarina B. Hočevar
Septembra 2009 je Sofia Guljakna 16. mednarodnem klavirskem tekmovanju v Leedsu prejela prvo nagrado in zlato medaljo princese Mary – v zgodovino se je vpisala kot prva pianistka, ki ji je uspelo doseči to prestižno priznanje. Vse od tedaj jo uspešna umetniška pot vodi po vsem svetu.
Repertoar njenih recitalov strokovna javnost pogosto opisuje s presežniki, nastope z vidnejšimi orkestri pa pospremi z zasluženo hvalo. Kritiki cenijo umetničino »igro, ki je hkrati silno natančna in barvita, izbrano mehka in rahločutna« (Washington Post).
Sofia Guljak je osvojila številne nagrade in priznanja. Med najopaznejšimi so zmage na mednarodnih klavirskih tekmovanjih Sigismunda Thalberga (2006) in Williama Kapella (ZDA 2007), na Washingtonskem mednarodnem klavirskem tekmovanju in tekmovanju Isangyun (2008), Mednarodnem klavirskem tekmovanju Maj Lind v Helsinkih, tekmovanju Tivoli v Köbenhavnu, južnokorejskem Mednarodnem klavirskem tekmovanju v Gyeongnamu in Klavirskem tekmovanju v San Marinu. Je drugonagrajenka mednarodnega Busonijevega tekmovanja (prva nagrada ni bila podeljena) in tretjenagrajenka Mednarodnega klavirskega tekmovanja Marguerite Long v Parizu.
Rojena je bila v ruskem Kazanu, kjer je obiskovala glasbeno šolo za posebno nadarjene učence in zatem študirala na Državnem konservatoriju v Kazanu pri profesorici Elfiji Burnaševi. Z odliko in posebno pohvalo je opravila študij na Visoki šoli za glasbo Alfreda Cortota v Parizu, se izpopolnjevala na Pianistični akademiji v Imoli pri Borisu Petrušanskem in na londonskem Kraljevem glasbenem kolidžu v razredu Vanesse Latarche.
Pianistka je nastopila na številnih recitalih ter kot solistka z orkestri na najbolj prestižnih prizoriščih sveta, kot so gledališče La Scala in Verdijeva dvorana v Milanu, Dvorana Hercules v Münchnu, Cortotova, Gaveaujeva in Pleyelova dvorana v Parizu, Velika koncertna dvorana Moskovskega konservatorija, Koncertna hiša v Berlinu, Gewandhaus v Leipzigu, Kennedyjev center v Washingtonu, Glasbena palača v Strasbourgu, hongkonška Mestna dvorana, Veliko šanghajsko gledališče, Dvorana Finlandia v Helsinkih, Dvorana Bridgewater v Manchestru, Mestno gledališče v Riu de Janeiru, Glasbena dvorana v Aberdeenu, Molierova dvorana v Lyonu, Dvorana Walta Disneyja v Los Angelesu, Kraljevo gledališče v Rabatu, Kursaal v Bernu, Koncertna dvorana Tivoli v Köbenhavn.
Kot solistka se predstavlja s pomembnejšimi orkestri sveta, kot so Londonski filharmonični orkester, Simfonični orkester Finskega radia, Filharmonični orkester iz Sankt Peterburga, Simfonični orkester iz Ria de Janeira, Kraljevi filharmonični orkester iz Liverpoola, Orkester Halle, Škotski orkester BBC, Orkester Fundacije veronske Arene, Filharmonični orkester iz Bologne, Filharmonični orkester iz Bukarešte, Simfonični orkester iz Stavangera, Simfonični orkester iz Ulstra, Filharmonični orkester iz finskega Ouluja, Filharmonični orkester iz Leipziga, Filharmonični orkester iz Helsinkov, Filharmonični orkester iz Maroka, Simfonični orkester iz Köbenhavna, Francoski državni orkester, Filipinski filharmoniki in Šanghajski filharmoniki.
Sodeluje z najvidnejšimi dirigenti, kot so Vladimir Aškenazi, Sakari Oramo, Mark Elder, David Hill, Donald Runnicle, Vasilij Petrenko, Alan Buribajev, Eivind Gullberg Jensen, Theodor Guschlbauer, Rory McDonald, Danail Rašev, Fabio Mastrangelo, Michele Mariotti, Fuat Mansurov.
Koncertira na festivalih vsega sveta, kot so Klavirski festival Porurja, Chopinov festival Duszniki-Zdroj, Festival v Sceauxu, Mednarodni festival glasbil s tipkami v New Yorku, Mednarodni festival v Strasbourgu, Busonijev festival, Festival v Harrogatu, Mednarodni klavirski festival v Krakovu, Novozelandski mednarodni klavirski festival, Lisztov festival v Villi d’Este, norveški Festival Nordlys, Festival v Ravellu, Chopinov festival v Parizu ter mednarodna klavirska festivala v Šanghaju in Monterreyju.
Umetnica je pogosto tudi članica žirij mednarodnih klavirskih tekmovanj (Italija, Srbija, Francija, Grčija, ZDA) ter predavateljica na mednarodnih mojstrskih tečajih v Italiji, na Kitajskem, v Avstraliji, Novi Zelandiji, na Filipinih in v Hongkongu. Sofia je profesorica klavirja na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu.
Pianistkine poustvaritve predvajajo radijske in televizijske hiše, kot so mdr. v Rusiji, na Poljskem, v Franciji, Italiji, Nemčiji, ZDA, na Finskem, Danskem, v Srbiji, Novi Zelandiji in VB (BBC 3 in BBC 4).
Cene vstopnic: 16, 18, 20, 24 €
