Mladi pesniki in pisatelji iz POŠ Birčna vas

0
70

Mladi pesniki in pisatelji

Vir: Photo by olia danilevich from Pexels

 

V mesecu aprilu je bil razpisan literarni natečaj  V majhnem plašču besed. Učenci podružnične šole Birčna vas, so izziv z veseljem sprejeli in napisali veliko literarnih besedil. Svoja razmišljanja so razkrili v pesmicah in proznem besedilu. Pesmi so zapisali z osmimi verzi in več, ter upoštevali značilnosti te literarne zvrsti.

Vse pohvale četrtošolcu in petošolcem za literarno ustvarjanje.

Majda Kolenc

OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas, Novo mesto

 

 Moj navidezni prijatelj                                                                        

Nekega dne sem prišel v šolo in sem malo zamujal. Vsi so se kregali, ker kuharica ni pobrisala tal. Ko je v razred vstopila učiteljica, ni bila dobre volje. Vsi smo bili jezni, ker je bilo veliko naloge. Tudi pri športu smo morali teči, namesto se loviti. Ko sem prišel domov, sta se kregala dedi in babica. Rekla sta, da doma nič ne delam in da sem len. Ko sem stopil v sobo, sem zaslišal glas. Bila je WC račka in rekla, da bo vse v redu. Naredil sem domačo nalogo in učil. Čez nekaj časa sem se odpravil na večerjo in šel spat. Zjutraj sem se zbudil, imel sem dober občutek. Prišel sem v šolo in nihče se ni kregal. Tudi učiteljica je bila boljše volje. Ko sem prišel domov, mi je WC račka rekla, da je ona kriva za vse to.

 

Žan Klobučar, 5. a

OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas, Novo mesto

Mentorica: Milka Hudoklin

 

Zjutraj sem vstal, se oblekel in šel zajtrkovat. Videl sem listek na mizi. Prebral sem ga in videl, da sta mi starša napisala dela po šoli. Vzdihnil sem, vzel torbo in odšel v šolo. Ko sem prišel v razred, so se mi sošolke in sošolci začeli smejati, ker so mi lasje štrleli naprej. Pogledal sem na polico in videl, kako me Branko (moj navidezni prijatelj) gleda in mi pripoveduje, da naj jih ignoriram. Usedel sem se k mizi, učiteljica pa me je poklicala k tabli, da izračunam račun. Narobe sem to storil, spet so se mi vsi smejali. Učiteljica mi je pomagala. Ko je bilo konec ure smo odšli na kosilo. Branko me je počakal pred šolo in sva odšla k potoku. Vzela sva s seboj še kruh, da sva lahko nahranila ribe. Medtem je prišel mimo kakšen sošolec in me zmerjal. Branko mi je stal ob strani in mi svetoval, da jih preslišim.

 

Jure Vidmar, 5. a

OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas, Novo mesto

Mentorica: Milka Hudoklin

 

Pred začetkom pouka smo se pogovarjali v razredu. Ko je vstopila učiteljica, smo vsi sedeli in bili tiho. Nato smo videli, da je za njo prišel zavaljen Žiga, sin od kmeta. Obraz je imel debel kot buča, ki tehta 80 kg, trebuh mu je visel kot vreča polna denarja. Vsi v razredu smo se smejali. Sošolec Osman je kar naenkrat vstal, šel do njega in mu rekel, naj se usede k njemu v klop. Svetoval mu je, naj nas ne posluša. Tisti dan sta šla skupaj v slaščičarno. Ampak nihče se ni hotel spoprijateljiti z njim. Naslednji dan se je z njim začel pogovarjati še Alex. Ta dan je Žiga pokazal, kaj zna. Pljunil je dlje kot Jure, rad se je igral vislice in imel dobre šale. Ugotovili smo, da je prijazen. Učiteljica je bila na koncu vesela. Tri mesece pozneje je prišla nova učenka, ki pa ni bila debela in nekaj časa je trajalo, da se je spoprijateljila z Žigo. Čez nekaj dni sta skupaj začela hoditi domov. Ko smo ugotovili, da sta fant in punca, se nam je vse razjasnilo. Na koncu je Žiga shujšal.

Ožbej Žagar, 5. a

OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas, Novo mesto

Mentorica: Milka Hudoklin

 

Če bi v moj razred prišel nov sošolec, bi mu bilo ime Bojan. Prijazno bi ga pozdravil in ne bi ga zafrkaval, če bi bil debel, iz druge države ali bi imel drugo barvo kože. Predstavil bi se mu, razkazal šolo in ga branil, če bi ga kdo hecal. Bila bi prijatelja, tudi on bi se dobro počutil v 5. razredu.

 

Nik Kulovec, 5. a

OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas, Novo mesto

Mentorica: Milka Hudoklin

 

V odmoru smo se pogovarjali. Učiteljica je vstopila in predstavila Fifi, vsi so se zasmejali zelo glasno, da se je tresla šola. Pogledal sem po razredu in opazil pet učencev, ki se nismo smejali. Celo dopoldne smo bili zunaj, opazovali Fifi in se ji še vedno smejali, saj je bila suha kakor palica. Nekdo je dodal, da ni žaljivo, če nekomu rečeš, da je suh. Jure je rekel, da žaljenje vedno boli ter preden se smeješ, razmisli, kako bi bilo tebi v njegovi koži. Njih to ni skrbelo. Med počitnicami se je zgodilo, da je postal nekdo drug presuh. Spoznali so, kar so naredili Fifi in se ji opravičili. Ona pa se nam je zahvalila za zaščito in prijaznost. Postali smo prijatelji. Učiteljica je bila zelo ponosna, da smo se na koncu razumeli.

 

Lun Blažič, 5. a

OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas, Novo mesto

Mentorica: Milka Hudoklin

 

PESEM JE POJOČA SKRINJA

Šel sem v gozdiček,

skril se za grmiček.

Na drugi strani reke

je bila lepa skrinja.

Pogledal sem v reko

in videl majhno smreko.

Odvlekel sem jo na kopno,

da prišel bi do skrinje.

Postavil sem mostiček

in šel čez njega kot ptiček.

Prišel sem do skrinje

in videl zlatnike.

 

 

ČE BI SE SVET NAZAJ VRTEL

Če bi se svet nazaj vrtel,

bi ljudje valili jajca

in živali rodile novorojenčke.

 

Če bi se svet nazaj vrtel,

bi ljudje jedli travo,

živali pa meso in krompir.

Če bi se svet nazaj vrtel,

bi ljudje hodili po štirih nogah,

živali pa po dveh.

 

Jure Vidmar, 5. a

OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas, Novo mesto

Mentorica: Milka Hudoklin

 

 

POJOČA SKRINJA

 

Dobili smo pojočo skrinjo,

ki je pela tako,

da je ročico vrtela.

Pela nam je, kako je na robu,

kako je na dnu morja in

kje je gospa pravljica doma.

Povedala nam je,

da je ona pesmica in

ne pravljica.

 

Pela nam je o daljnih krajih,

kjer so levi doma.

Tam je tudi že bila,

gospa pesmica.

 

Popeljala nas je na drug planet,

kjer je drugačen svet.

 

Tedaj je tam nekje

Učiteljica rekla:

»To pesem sem že slišala …«

In tako neka druga skrinjica,

je peti znova morala.

 

Naša skrinjica pa nas je k Pedenjpedu peljala

na sladoled in še v stari svet.

 

Nato se pesem je končala

in je naša lepa, čudovita skrinjica zaspala.

 

Rožle Pirc, 5. a

OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas, Novo mesto

Mentorica: Milka Hudoklin

 

POD VODO

 

Pod vodo življenje,

je kot strojno brnenje.

Avto, motorji, kolesa hitijo,

komaj jim pešci ubežijo.

 

Ribice noge so dobile,

po cesti so hodile.

Švigale so sem ter tja,

ker niso vajene tega sveta.

 

Čez hribe in doline

hobotnica se plazi,

skoraj pa smučarja pregazi.

 

Na cesti je zastoj,

raki onemogli so,

ribe so jih popikale

in šle naprej.

Tako je narobe svet,

z nami vred.

 

Aneja Menart, 5. a

OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas, Novo mesto

Mentorica: Milka Hudoklin

 

ŽABICE

Žabja jajčeca tam stojijo,

potem pa se kar naenkrat paglavci rodijo.

Paglavčki plavajo

in zraven se majejo.

Zrastejo jim nogice,

potem pa še rokice.

Žaba iz vode skoči,

vse nas premoči.

 

PAJEK

Pajek ima 8 nog,

tako da sploh nima rok.

Mreže plete ves čas,

tudi medtem ko se sproži plaz.

V hiši jih je veliko,

kdaj pa kdaj zleze morda tudi na sliko.

Deklice kričijo,

a fantje jih mirijo.

 

KAČA

Kača sika,

sova skovika.

Kače je strupena,

ampak sploh ni ledena.

Če vidiš kačo kdaj,

zbeži hitro ZDAJ!

 

MORJE

Morje je slano,

Kot bi jedel suho salamo.

Na plaži se igramo

In zraven žlobudramo.

Pridruži se tudi ti,

odvrzi vse skrbi.

V vodo gremo plavat

in zraven se zabavat.

 

Tilen Gašper, 4. a

OŠ Šmihel, POŠ Birčna vas Novo mesto

Mentorici:  Mateja Železnik, Majda Kolenc