SMG; Jata
Ustvarjalci:
Dramaturgija: Goran Injac, Gregor Zorc
Asistentka dramaturgije (študijsko): Nastja Virk
Scenografija: Žiga Divjak
Igralska zasedba:
Lina Akif, Primož Bezjak, Damjana Černe, Iztok Drabik Jug, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Matej Recer, Blaž Šef, Vito Weis, Lara Wolf
Vsi igralci (najprej sedijo v dvorani – med občinstvom, da bi pogovor postal blizu tudi gledalcem; omenjajo splošno ljudsko tematiko o vranah, ki jim pripisujemo neizmerno bistrost in se bojimo, da nam bodo »kaj ukradle«, ampak, ne …) so oblečeni v sivo, črno in džins, spominjajo na sivo-črne vrane, prav takšen pa je tudi oder; brez rekvizitov, le powerpoint predstavitve. Igralke in igralci pripoved začnejo z zgodbo o vranah, nato pa dokumentarno pripoved o dogodkih v Hoek van Hollandu prepletajo s svojim potovanjem na Nizozemsko, kar deluje kot potopisno predavanje. Lara Wolf pripoveduje o tem, da je njena prababica Kolumbijka, Iztok Drabik Jug s sebe snema oblačila in prebira njihov izvor (Bangladeš, Tajwan, Pakistan, Indija, Kitajska), vsi skupaj pa pripovedujejo o skupnem potovanju na Nizozemsko z vlakom in o velikosti tamkajšnjih pristanišč, kjer vsak dan raztovarjajo in natovarjajo ogromne količine tovora. Njihova pripoved se od potopisne predstavitve osredotoči na iztrebljanje vran v Hoek van Hollandu, nadgradijo jo s citiranjem elektronskih pisem, ki so si jih na temo vran izmenjali Sabina Rietkerk v želji, da bi vrane pustili živeti, in NVWA (organizacija, ki se ukvarja z varnostjo hrane in proizvodov za potrošnike na Nizozemskem), ki je odločila, da je vrane treba iztrebiti.
Sabine Rietkerk piše središču za stike s strankami pri NVWA : Za »nas« to ni le nekaj črnih ptičev. Za nas so to »tista z belo progo na krilu«, »tista, ki ima samo eno nogico in jo vidiš vedno, ko greš na vlak«, »tiste tri, ki stalno tičijo skupaj«, »tisti dve, ki vsak večer ob pol sedmih prideta po košček sira«, »tista s preraščenim zgornjim kljunom, ki jo že šest let gledam na spletu«. Toliko ljudi je osebno prizadetih; domače vrane prispevajo k njihovemu – našemu – veselju. Že leta jih krmim, ljudem in svojim otrokom pripovedujem čudovito zgodbo o dveh slepih potnikih na ladji, ki sta si zdaj ustvarila družino v Hoek van Hollandu, kako izjemno je to! Poznajo me …
Vrane lahko najdemo skorajda vsepovsod, kjer so ljudje, od tropskih otokov do puščav in arktičnih gozdov, od gosto poseljenih mest do predmestij in kmetij. Njihov pametni in prilagodljivi način življenja jim je omogočil, da uspevajo tudi v razvitem svetu, ki ga je ustvaril človek. Nekatere med njimi so močno ogrožene in kljub prizadevanjem, da bi vrsto ohranile, so na robu preživetja. Leta 1994 je z eno izmed ladij v rotterdamsko pristanišče prispel vranji par. Samec in samica. Šlo je za vrsto vrane, ki sicer ne biva v Evropi, sploh pa ne v zanjo precej hladnem podnebju. Na Nizozemskem prihod naših dveh vran ni povzročil pretiranega vznemirjenja. Razen pri zagrizenih opazovalcih ptic, ki so se hoteli na lastne oči prepričati o navzočnosti tega tujerodnega para in morda narediti še kakšno fotografijo, preden pridejo zima in nizke temperature. Vsi so bili namreč prepričani, da vrani zime ne bosta preživeli. Ampak sta jo. In tudi naslednjo … In naslednjo … In spomladi 1997; jajce in prvi mladič.
Izhodišče za predstavo Jata je bila zgodba o netipični jati vran, ki se je zaradi podnebnih sprememb in porušenega ravnovesja na planetu po naključju naselila na Nizozemskem. Ptice so prilagodile način življenja in zaživele skupaj s tamkajšnjimi vranami. Čeprav se niso čezmerno razmnoževale in je jata ostala majhna (27 vran), so jih oblasti nazadnje obsodile na iztrebljenje in jih popolnoma uničile.
Avtorski projekt se ukvarja s sobivanjem različnih vrst živih bitij na planetu ter se hkrati dotika vprašanja migracij, iskanja boljšega življenja in (ne)možnosti integracije.
Gregor Butala, Dnevnik, 25. oktober 2024: Ta na videz preprosta pripoved o ‘omejevanju’ populacije neke živalske vrste se tako nevsiljivo razpira v simptomatski vozel protislovij pregretega kapitalizma, kjer se v ozadju zgoščajo vprašanja o vzrokih sodobnih migracij in posledicah globalnega izkoriščanja, retoriki oblasti in tehnicistični brezčutnosti aparatov sistema; medtem pa se z množenjem slik mrtvih ptic vse bolj krči sam odrski prostor, igralski kolektiv v vsakdanjih oblačilih črnih ali temnih barv (kostumografka je bila Tina Pavlović) je v naraščajoči stisnjenosti na postopno izginjajoče kose prizorišča (scenografijo je zasnoval režiser) tudi sicer vedno bolj podoben ogroženi jati ter se redči skupaj z njo – dokler se z zadnjo ubito vrano in sklepnim epilogom ne izteče tudi natančna, občutljivo izčiščena predstava.
Gledalci smo bili nad predstavo zelo navdušeni.
Predstavo sem si ogledala: Maja Drolec
