Ugotovljeno je, da ob uživanju limone naši možgani takoj sprožijo množico aktivnosti, ki se jih skoraj ali popolnoma nič ne zavedamo. Med drugim ukažejo žlezam slinavkam pod jezikom, da začnejo proizvajati dva pomembna encima amilazo in maltazo, ki se lotita prebave sadnega sladkorja v limoninem soku. To olajša nadaljnjo razgradnjo snovi v želodcu in dvanajsterniku. Dobro predelana hrana je bolje izkoriščena, prebavila pa niso obremenjena bolj, kot je potrebno.
Veste, kaj pa se zgodi, če si limono v ustih samo zamišljamo? Povsem enako!! Misli na limono v ustih delujejo enako učinkovito kot prisotnost prave limone.
Enake procese sprožimo že samo z mislijo, da ližemo limono! Tako so navihani mulci na vajah pihalnega orkestra, izza hrbta dirigenta, pokazali članom orkestra limone, ki čez nekaj časa niso mogli več pihati in trobiti.
Z močjo svojih misli se pozdravimo ali ne zbolimo, če so te misli usmerjene na zdravje in če v to verjamemo!
Z močjo svojih misli lahko zbolimo, lahko prikličemo težave in nesreče, če tako razmišljamo in v to verjamemo!!
Ali si želite zboleti?
Ali se želite ponesrečiti?
Človek je naravnan k temu, da vidi predvsem to, v kar verjame in to tudi pričakuje, in da ne vidi tistega, česar ne pričakuje.
Ko nam vsak dan precejkrat uide misel ali celo stavek:
»Nimam časa.«
»Torek je že, grozno, kako čas beži!«
»Za mnoge stvari mi zmanjka časa.«
»Kako otroci hitro rastejo!«
se ne zavedamo, da s temi izjavami čas poganjamo še hitreje mi sami.
Naj ponovim, da smo si čas tako in tako sami zmislili! Še veste, zakaj?
Da se ne bi vse naenkrat zgodilo!
V mnogih državah Indije že male otroke naučijo: Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri in kar lahko narediš danes, naredi ZDAJ!
Ali sploh lahko kdaj pride čas, ko za nas ne bo več časa?
