Tistega dne me je moja nona močno stisnila k sebi, kot takrat, ko sem bila še zelo majhna.
"Če bi bila še enkrat jaz, si ne bi delala vseh tistih skrbi," je pričela:
"okrog frizure,
kilogramov na tehtnici
in vsega tistega, kar piše v modnih revijah.
Počela bi stvari, za katere si nisem nikoli vzela časa …
… ali nisem imela dovolj poguma.
Za začetek bi pustila lasem, da bi rasli po svoje, tudi če bi bilo videti,
da sem se zaletela v burjo.
Ko bi bila navihane volje, bi nase navlekla pisana oblačila kakor Afričanke
in na skrivaj bi se hihitala ljudem, ki bi zgroženo strmeli vame.
Ob lepem vremenu bi šla na sprehod v mojih rdečih gumijastih škornjih …
… v poletnih plohah bi bosa skakala po lužah,
zaplesala v dežju
ali stekla po eni tistih zelenic, na kateri stoji tabla z napisom:
NE HODI PO TRAVI!
(A te table sploh vejo, da trava obožuje bosa stopala?)
Večkrat bi se pognala v hrib do zadnje sape, prehitevajoč ptice in metulje,
še večkrat bi si privoščila hitre vožnje s kolesom, da bi se mi veter
zapletal v lase in obleko, medtem ko bi si požvižgavala njegovo melodijo.
Če bi še enkrat živela v mestu, bi brezdomcu podarila svoj stari avtomobil;
kar z avtobusom bi se prevažala naokrog in med vožnjo bi se smehljala potnikom,
ki bi bili videti žalostni ali zamišljeni.
(Kot se na avtobusu pogosto dogaja!)
Vsakič, ko bi bila potrta, bi si pripravila veliko skodelico vroče čokolade s pikico cimeta
in pred ogledalom bi si rekla: "Hej, ljubica, rada te imam! Vse bo še dobro!"
Pravzaprav bi to storila čim večkrat …
Počela bi stvari, ob katerih bi mi srce kar ropotalo od vznemirjenja;
skočila bi s padalom,
plavala z delfini,
jezdila slona ali kamelo,
obiskala bi severni tečaj in se pogovarjala z Eskimi,
naučila bi se čim več jezikov
in se mogoče za kratek čas preselila v kakšen indijanski rezervat!
Ali bi preprosto preveslala Blejsko jezero …
… in se odpravila na zasneženo Pokljuko.
Ko bi se znašla v množici ljudi, bi prijazno pozdravljala vse po vrsti,
tudi tujce
in tiste, ki mi sploh ne bi odzdravili.
Kadar bi me zagrabilo, bi pojedla več sladoleda, cmokov z marmelado in
žele bombonov.
(Ker se včasih kakšna packarija poje tudi za dušo!)
Če prav dobro pomislim, bi z besedami bolj varčevala …
… in več poslušala:
klasično
ali jazz glasbo,
dež,
nevihto
in pa tudi tišino snega.
Nikoli ne bi preslišala petja ptic, otroškega smeha in vzklikov od sreče!
Pa smejala bi se več …
dobrim šalam,
hecnim situacijam
… in včasih tudi sebi!
Nič več ne bi bila čemerna –
zaradi slabega vremena,
gneče na cesti in na banki
ali razbitega porcelanastega krožnika.
Nonotu bi spekla več čokoladnih tort, tudi takrat, ko ne bi ničesar praznoval,
in pripravila bi mu še več presenečenj na kateri koli dan,
čim več majhnih
in tudi kakšno veliko,
da bi ostal brez besed!
Da me ne bi presenetila tema, bi s seboj vedno imela baterijo,
ki bi mi razsvetljevala pot.
Z osebami, ki preganjajo nebogljene živali, bi sklicala nujni sestanek.
Seveda bi povabila zraven
mojega velikega bratranca in njegovega velikega psa,
ki sta čisto nora na boks in borilne veščine.
Pa tudi jezik bi pokazala kakšnemu neprijaznemu obrazu!
Oh, še nikoli nisem splezala na drevo ali skakala po trampolinu!
In bog ve, kakšen okus ima ingverjev ledeni čaj?
Premalokrat sem objela drevo pred našo hišo
in sploh so objemi nekaj čudovitega,
da jih ne skleneš nikoli dovolj!
Predvsem bi ti vsak dan povedala, koliko mi pomeniš
in kako te pogrešam, ko te nimam ob sebi,"
je nazadnje rekla.
Potem je zaprla oči in odpotovala k nonotu.
Brez kovčkov, kar drsela je lahkotno skozi zrak.
Bila sem žalostna, ampak po svoje tudi potolažena.
Veliko sem se naučila od moje none.
Za začetek sem si razmršila lase,
sezula sandale
in stekla čez nonino zelenico pred hišo, na kateri je stala tabla z napisom:
DOBRODOŠLI NA MOJI TRAVI!
