Mojca je že botra, kaj pa ti?

0
90

Novogoričanka Mojca Žorž se je kot članica inštituta I{us} in botra deklici Kumba Badjie, decembra lani odpravila v Gambijo. Seznanila se je z delom in načrti slovenskega društva ZA OTROKE SVETA in šole Mobeta. Družila se je z ljudmi, ki so vpleteni v celotno zgodbo izobraževanja in nudenja pomoči skoraj dvestotim otrokom. 1. marca je v izolski mestni knjižnici, v okviru Študijskega krožka Svet v dlaneh, doživeto povzela utrinke z njenega potovanja v Gambijo, potek botrstva in zanimive dogodke, ki so prispevali k temu, da se je zaljubila v to deželo nasmejanih ljudi. Dogodka se je udeležilo veliko ljudi, marsikoga je s svojim srčnim pripovedovanjem spravila do solz, bodisi s čustvenimi in žalostnimi zgodbami, bodisi s smešnimi opisi dogodkov, ki jih je doživela v tej najmanjši afriški državi.

Gambija je poznana po najbolj ugodnem podnebju v zahodni Afriki, zato je med »zahodnjaki« zelo priljubljena zimska počitniška destinacija. Žal je Gambija tudi ena izmed najrevnejših afriških držav. »Večina prebivalcev živi v skromnih razmerah, večinoma v malih hiškah, brez elektrike in tekoče vode. Po vodo morajo številni še danes hoditi daleč stran. V eni sobi spi tudi 5 ali več ljudi, na tleh. Kuhajo zunaj na ognju. Toaletni prostor predstavlja luknja v zemlji na prostem, so pa Gambijci kljub siromašim življenjskim razmeram zelo snažni ljudje,« je razmere ponazorila Mojca Žorž. Revščina najbolj prizadene ženske. Prostovoljci iz društva Za otroke sveta delujejo izključno v Gambiji, kjer so stalno prisotni na eni lokaciji in tako zagotavljajo, da sredstva pridejo v prave roke. Njihovo najpomembnejše poslanstvo je zagotavljanje sredstev za izobraževanje in izboljšanje življenjske ravni otrok iz najrevnejših družin, otrok iz enostarševskih družin in sirotam brez staršev. Zavedajo se, da je izobrazba osnovno orodje pri razvoju otrokove identitete in je ključno pri razvoju lokalne skupnosti in na splošno dežele.

Otroci iz revnih družin imajo s pomočjo botrstva stabilno in varno otroštvo, dostop do osnovnega zdravstvenega varstva, hrane in kakovostne vsaj osnovne izobrazbe. Vsa sredstva, ki jih botri za otroke nakazujejo na račun, so namenjena izključno njim in njihovim družinam – za potrebna oblačila, izobraževanje, hrano in medicinsko pomoč. 

Veliko ljudi se ne odloča za botrstvo v državah t.i. tretjega sveta, ker so mnenja, da se ta denar izgubi v špranjah pogoltne administracije. Mojca Žorž je vzela pot pod noge in se na lastne oči prepričala, kam ozirom h komu odhaja njen denar. V Gambiji jo je pričakala njena varovanka, čudovita, bistra in radovedna desetletnica, Kumba Badjie, ki, podobno kot naše desetletnice, obožuje roza barvo. In po Mojčini zaslugi obiskuje šolo. Pričakala jo je tudi hvaležna družina deklice in širša skupnost skromnih, nesebičnih in vedrih ljudi. V njenem dvotedenskem bivanju v Gambiji je Mojca Žorž delovala tudi kot prostovoljka v šoli ter se podrobno seznanila z njihovim načinom življenja, dela in miselno naravnanostjo.

Dinamična pripoved Mojce Žorž je marsikateremu obiskovalcu odprla srce in ponudila drugačen pogled na botrstvo. Zagotovo pa smo vsi odšli domov z globokim zavedanjem o tem v kakšnem privilegiranem svetu živimo, ter smo, morda, enkrat za spremembo pozabili na vse, česar (še) nimamo.