Dragi otroci, veste, kdo je nona? Tako otroci kličejo svojo staro mamo ali babico na Primorskem. To je tam, kjer je morje, kjer pogosto piha burja in zrastejo prve češnje. In tale zgodbica govori o prav posebni noni. O noni, ki si je upala skakati po lužah, plesati v dežju in teči bosa po travi prav mimo table z napisom Ne hodi po travi! Zakaj pravim, da si je vse to upala? Si sedaj ne upa več? None na žalost ni več. Prišel je njen čas in poslovila se je od življenja in od ljudi, ki jih je imela rada. Tudi od svoje vnukinje Patricije, ki je v njen spomin napisala tole zgodbico – zase, za vas, dragi otroci, pa tudi za vaše mame, očete, tete, strice in tudi za vaše babice in dedke. Prav nihče ni prestar za to zgodbo. Nona je v slikanici s pomočjo ilustracij Silvana Omerzuja, ki so čiste, enostavne, preproste in predvsem samosvoje, kot je bilo življenje Patricijine none, ponovno oživela. Odraslim bo pokazala, da ni nič narobe, če odvržejo nekaj predsodkov in postanejo to, kar v resnici so. Prav tako ni nič narobe, če naredijo kaj, česar sicer odrasli ne počnejo, predvsem pa, če svojim otrokom dajo potrditev, da so pravi taki, kot so, in jim dovolijo, da so spontani in v to nedolžno spontanost dovolijo vstopiti tudi njim.
Zato, dragi odrasli, sezujte čevlje in se skupaj s svojimi otroki zapodite po dišeči travi!
Patricija Peršolja je diplomirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Poleg knjige Moja nona je napisala še tri slikanice za otroke: Marinkina modra žoga, Oglas za eno mamo in Kuštra. Veliko let je svoje zgodbe objavljala tudi v otroških revijah. V tej zgodbi se je dotaknila teme, o kateri z otroki ne govorimo pogosto – o smrti. »Smrt je del življenja in pred otrokom tega ne smemo skrivati niti je olepšati. Treba jim jo je predstaviti kot nekaj, česar se ne smejo bati.« Sicer pa v svoja besedila Patricija projicira to, kar si želi v svojem življenju, pot, po kateri bi rada šla. Njena nona, kot pravi, je imela svojo pot jasno začrtano in jo je kot tako tudi preživela. »Hlastala sem za njenim načinom življenja, razmišljanja in občutenja. In Silvanove risbe so take, kot je bila moja nona, med drugim tudi samosvoje. Pritegnila me je njihova čistost, enostavnost, preprostost. Njegove risbe so take, kot bi si jaz želela, da bi bilo moje življenje in moj svet.«
Silvan Omerzu je po Pedagoški akademiji v Ljubljani študij nadaljeval v Pragi in tam končal specializacijo iz lutkovne scenografije in oblikovanja lutk. Po vrnitvi v Ljubljano je svojo avtorsko poetiko, namenjeno odraslemu občinstvu, najizraziteje uresničeval v gledališču Konj. Za svoje delo je prejel dvanajst mednarodnih in devet nagrad v Sloveniji, med njimi nagrado Prešernovega sklada. Silvan je ilustriral tudi nekaj knjig za otroke. Njegove risbe se redno pojavljajo v Cicibanu in Cicidoju. »Ko sem prebral Patricijino zgodbo, sem videl, da je to zgodba, ki je narejena za sodelovanje med starši in otroki in v sebi nosi sporočilo. Take zgodbe se otrokom nekam usedejo, že takoj pa sprožijo cel kup vprašanj. Sam imam nekaj slikanic, ki jih s seboj nosim že celo življenje. Ta bo definitivno ena izmed njih.«
Tekst je napisala sodelavka in novinarka Ventilatorja besed, Biba Jamnik.
Drage bralke, dragi bralci, sporočamo vam, da bo slikanica Moja nona, izpod peresa pisateljice Patricije Peršolja z izvirnimi ilustracijami Silvana Omerzuja, izšla pri Zavodu za kulturno in publicistično ustvarjalnost Vladimira Rejc.
