Prostor mora biti pospravljen, čist, urejen, svetel. Mize, za katero bi sedel učitelj, ni. Prostor je razdeljen na več delov, kjer se nahajajo didaktični pripomočki oziroma oprema, ki spodbuja senzorne zaznave, jezik in matematične spretnosti, pa tudi pridobivanje veščin za praktično življenje. Če je mogoče, je igralnica oziroma učilnica povezana z vrtom oziroma igriščem na prostem. Ena izmed dolžnosti učencev je, da obdelujejo majhen vrt ali skrbijo za hišnega ljubljenčka v učilnici. Starostna razlika med učenci enega razreda je lahko tudi tri leta, saj je naravni tempo učenja pri vsakem učencu različen, od števila ponovitev, ki so potrebne, da učenec usvoji neko spretnost, pa je odvisno, kako hitro bo napredoval.
Vodilni motiv pedagogike Montessori je: „Pomagaj mi, da naredim sam.” Otrok samostojno raziskuje okolje, si izbere didaktične pripomočke v prostoru, jih uporablja, pri tem dela napake in se na njih uči. Učiteljeva prisotnost je pri tem nevsiljiva. Mir in red, pa tudi možnost, da otrok ponavlja neko aktivnost, dokler po tem čuti potrebo, v otroku vzbujajo občutek varnosti. Oprema v učilnici mora biti otrokom dostopna, saj se učijo predvsem med raziskovanjem okolice, pri tem pa so jim v pomoč posebni didaktični pripomočki, ki so ena glavnih značilnosti Montessori pedagogike.
Maria Montessori se je rodila leta 1870 v Italiji. Bila je ena redkih žensk, ki so se v tistih časih odločile za študij medicine. Po zaključenem študiju je bila najprej asistentka na Psihiatrični kliniki Univerze v Rimu, kasneje pa je odprla še zasebno kirurško prakso. Dve leti je bila tudi ravnateljica šole za duševno prizadete otroke v Rimu. Leta 1907 je v San Lorenzu, takrat enem najbolj socialno ogroženih predmestij Rima, ustanovila prvo vzgojno-izobraževalno ustanovo te vrste z imenom Casa dei Bambini oziroma Hiša otrok. Svoj vzgojni pristop je utemeljila na posebnih didaktičnih pripomočkih, ki s svojo geometrijsko obliko, nenavadnimi vonji ter grobimi oziroma nežnimi površinami spodbujajo čutne zaznave otrok.
Med premise, na katerih počiva Montessori pedagogika, spada tudi prepričanje, da otroci niso le „pomanjšani” odrasli, temveč razmišljajo na sebi lasten način. Tradicionalna Montessori doktrina zavrača preizkuse znanja in ocenjevanje, saj naj bi oboje slabo vplivalo na „notranjo rast posameznika”. Učenci so predvsem posamezniki, ki ob učenju uživajo. Pri učencih se spodbuja samostojnost, vendar se jim postavlja tudi meje, ki temeljijo na občutku odgovornosti do sebe in do drugih ljudi. Občutek odgovornosti se pri otrocih razvija tudi z delom, ki ga vlagajo v vzdrževanje in urejanje svojega okolja.
V začetku 20. stoletja je Montessori pedagogiko ostro kritiziral William Heard Kilpatrick, ki je Montessorijevi očital, da odklanja spontano otroško igro, s pomočjo katere otroci razvijajo svojo domišljijo. Pri tem pa gre celo tako daleč, da zavrača celo pravljice. Hkrati je kritiziral tudi njeno spodbujanje individualnega učenja, saj je menil, da otrok ne pripravlja na življenje v skupnosti.
V Sloveniji se počasi uveljavljajo vrtci, ki temeljijo na Montessori pedagogiki, čeprav je Montessori doktrina v svetu že precej razširjena. Odzivi in izkušnje staršev z Montessori šolami po svetu se precej razlikujejo. Nekateri menijo, da v Montessori šolah vlada stroga rutina, ki vzdržuje red in mir, učitelji pa naj bi bili distancirani in hladni. Spet drugi so mnenja, da pouk oziroma varstvo v Montessori izobraževalnih ustanovah poteka zelo spontano, razredi naj bi bili celo malo razpuščeni. Večina Montessori vzgojno-izobraževalnih ustanov po svetu je na željo staršev uvedlo ocenjevanje, kar je sicer v nasprotju z ortodoksnim naukom ustanoviteljice tega pedagoškega pristopa. Po drugi strani pa so mnoge povsem navadne javne šole že integrirale nekatere elemente Montessori pedagogike. Kakor koli že, pri izbiri vrtca oziroma šole se staršem, ne glede na njihove osebne preference, toplo priporoča, naj si šolo oziroma vrtec najprej ogledajo, se pogovorijo s pedagoškim osebjem in se šele potem dokončno odločijo.
