Pred nekaj časa je živel nadvse reven kmet, ki še sebe ni mogel preživljati, kaj šele svojo ženo, otroke in svojo živino. Živeli so siromašno – običajno življenje. Delali so na polju in ročno obdelovali zemljo. Bili so srečni in zdravi. Otroci so se cele dneve lovili na dvorišču in preganjali kokoši, mačke in pse. Le kmet je vsako jutro vstal ob svitu, poskrbel za živino ter ostala gospodarska opravila. Ker je bil zelo, zelo reven, ni bil seznanjen s tehnologijo, ki je iz dneva v dan napredovala – uporabljala snovi, škodljive naravi in ljudem, da je izboljšala doprinos in povečala kapital. Bil je res pošten kmet, ki je vzdrževal svojo družino po vseh svojih najboljših močeh.
Imel je težko otroštvo, zato se je toliko bolj trudil, da ne bi naredil iste napake. Svojim otrokom je želel svetlo prihodnost. Mislil je, da si jo zaslužijo. Če je moral že sam garati cele dneve.
Vendar se je nekega dne vse spremenilo.
Na kmetov rojstni dan je nepričakovano prišel njegov najboljši in edini prijatelj, ki ga je imel. Ta ni bil reven, ampak zelo bogat, in je vedel, da se kmet zelo trudi in je pošten ter hvaležen za vse, kar dobi. Sklenil je, da mu podari nekaj denarja, da bo tako lažje vzdrževal svojo družino. Kmet je bil res čisto iz sebe od sreče in zadovoljstva. Zahvalil se mu je z veliko košaro sadja in zelenjave, ki so jo pridelali doma.
Vendar je veselo in skromno živel naprej svoje družinsko življenje ter denarce skrbno naložil v gradnjo tovarne, saj je mislil, da bo tako na stara leta olajšal težko življenje sebi in družini. Vlagal je in vlagal, skrbno je plačeval delavcem opravljeno delo. Tovarna je rasla in s tem v ozračje spuščala toplogredne pline in onesnaževala okolje, v katerem so živeli. Kmet je videl napako, ki jo je storil s tem, ko je ves denar vložil v gradnjo tovarne. Vendar tega ni mogel več ustaviti. Želel si je, da denarja ne bi nikoli sprejel in čutil takšne hvaležnosti.
Pa vendar se je nekega dne vse spremenilo.
Prišla je silovita nevihta, ki je rušila vse, kar ji je bilo na poti. Podirala je hiše, uničevala strehe, ruvala drevesa, tudi kmetu je uničila tovarno, hišo in pridelke na poljih. Tovarno je poškodovala toliko, da je začel iz nje uhajati strupen plin. Neslišno, tiho se je prikradel v njihova telesca, domove, pridelke. Niso vedeli, kaj naj storijo. Ljudje so morali vedno pogosteje obiskovati zdravnike, postajali so slabotni, nemočni za delo. Neurje jim je vse uničilo in spet so nadaljevali svoje skromno življenje tako, kot so najbolje znali. Delati na polju, vrtu, v sadovnjaku. Skrbeti za svojo čredico v hlevu. In zvečer ob kaminu piti topel čaj in si pripovedovati zgodbe. Pa vendar so bili zdravi, srečni in zadovoljni.
Žan ŽMAVC, 7. b
Osnovna šola OLGE MEGLIČ
Mentor: Lidija Žmavc
Del natečaja, objavljenega na naši strani.
