Muzej mi je v otroških letih predstavljal največji strah. Bala sem se jih. Bili so zadnje mesto, kamor bi rada odšla. Najbrž zato, ker sem se nekoč v njem izgubila. Bila sem v nižjem razredu osnovne šole.
Odšli smo na izlet z avtobusom in si kot zanimivost ogledali velik muzej. Vse tiste slike, staro pohištvo, vonj v sobah, vse me je prevzelo in kakor v sanjah sem strmela v podobe pred sabo. Zaostala sem od drugih in ko sem se ponovno zavedala sem bila v veliki sobi čisto sama. Stekla sem po velikem hladnem hodniku in sledila glasovom. Toda zaman. Soban je bilo toliko, da sem se zlahka zgubila v njih. Povsem sem zašla in pričela premišljevati, da me bodo najbrž pustili tam. Najbrž niso niti opazili, da me ni. Prestrašeno sem opazovala portrete, ki so bili obešeni po mogočnih stenah in obrazi ljudi, ki so bili že davno mrtvi, so se mi tisti hip zazdeli prav grozljivi. Koničasti nosovi, hladne in stroge oči. In vse tiste oči so bile usmerjene vame, me opazovale in zazdelo se mi je, da je soba v kateri sem stala polna duhov. Slike so naenkrat oživele, se mi smejale s hudobnim glasom in me hotele pograbiti, vzeti k sebi. Še danes, ko se spominjam tistih trenutkov, ki so se vlekli v neskončnost, se mi naježi koža po vsem telesu. Takrat sem se zatekla v kot, objela kolena in miže čakala, kaj se bo zgodilo. In res so me že čez nekaj trenutkov zgrabili. Pravzaprav le ena roka, ki me je dobesedno postavila na noge. Ko sem si upala odpreti oči, pa sem pred sabo zagledala jezni obraz učiteljice. Kako sem ga bila vesela! Najraje bi jo objela in poljubila na nos.
Danes sem stara dvaintrideset let. Moje ime je Irma in sem učiteljica. Še danes ne maram muzejev, še vedno se jih podzavestno bojim. Ampak zaradi mojega poklica, ki ga opravljam, jih moram obiskovati. Vsaj enkrat letno peljemo otroke v muzej.
Takrat, ko sem muzej videla tudi iz drugačnih oči, je službo nastopil nov učitelj razrednega pouka. Pet let mlajši Franci je imel rjave lase, plečato telo. Bil je zapeljiv, lepotec in tega se je tudi zavedal. Sodelavke smo ga imele za najbolj vročo temo. Opazovale smo njegovo telo in se smehljale. Najbrž je bil všeč vsem. Tudi ko smo izvedele, da je poročen, nismo prenehale sanjati. Sama sem bila še vedno samska. Živela sem v hiši, ki mi jo je zapustila teta, ki ni imela potomcev. Uredila sem si jo po svojem okusu, nasadila okrasno grmovje in prav nikogar nisem pogrešala v svoji bližini. Vezati se nisem hotela, bila sem tiste vrste ženska, ki ima raje zabavo za nekaj noči in konec.
»Naslednji mesec bo ekskurzija. Gremo v muzej. Jaz, ti in Franci,« mi je šepnila nekega dopoldneva na uho sodelavka Maja.
Bila sem zadovoljna. Da gre zraven, je pomenilo, da si bom lahko ves dan pasla oči na njegovi postavi in celo pila kavo zraven njega. Ponavadi smo si učitelji vzeli čas vsaj za kavo, medtem pa so imeli otroci malico na vidni razdalji.
Na dan odhoda sem bila še posebej na trnih. Nekoliko izzivalno sem se oblekla, se celo naličila, kar ni bilo v moji navadi, in se oblila s parfumom.
Ker smo bili učitelji, ki smo odhajali na izlet, trije, je pomenilo, da bo ena izmed naju sedela zraven njega, druga pa sama. Upala sem, da bo uspelo meni, čeprav iz tega nisem hotela delati cirkusa. Franci bi si lahko vse skupaj še napačno razlagal.
Maji pa je bilo očitno vseeno, kaj si bo mislil, saj je kar skočila na sedež zraven njega in se nato zadovoljno smehljala.
Pot je bila dokaj dolga, otroci so bili glasni in zato nisem niti slišala, kaj se pogovarjata. Sta pa govorila ves čas. Maja se mu je priliznjeno smehljala in ga požirala z očmi, Franci pa je prijazno odgovarjal. Name se niti nista ozirala, bila sem povsem odveč in jezno sem gledala skozi okno. Že to, da nisem sedela zraven njega, me je jezilo, dejstvo, da odhajamo v muzej, pa me je spravljalo v obup.
Čez čas smo se ustavili pred mogočnim starim gradom. Cilj našega izleta. Stopili smo iz avtobusa in se posvetili otrokom. Zazrla sem se v muzej. Velik, star grad je stal na samem. Že na zunaj se mi je zdel prav grozljiv, čeprav se je za njim lesketalo sonce in nanj metalo svetlobo. Za njim se je razprostiral velik gozd, ob njem je tekla reka. Narava je bila res čudovita, toda jaz je takrat nisem opazila. S strahom sem čakala, da že enkrat opravimo ogled in se namestimo nazaj na avtobus.
Ko smo vstopili v muzej, me je najprej pozdravil vonj po starinah. Na vhodu nas je že čakal vodič. Starejši, nekoliko sključen možak se nam je prijazno smehljal. Zbrala sem svojo skupino otrok in na Francija in Majino osvajanje popolnoma pozabila. Imela sem preveč opravka s svojim strahom, da bi lahko mislila še na kaj drugega. Ves čas sem si v mislih dopovedovala, da je le muzej, da duhov ni in da sem že prav smešna s svojimi strahovi.
Vodič je pričel z razlaganjem zgodovine gradu, sama pa sem bila z mislimi povsem drugje. Postrani sem si ogledovala portrete. Hodili smo iz sobe v sobo. Zrak je bil hladen, najbrž se mi je tudi zato ježila koža.
Nenadoma me je nekdo potegnil za roko. Začudeno sem se ozrla in zagledala Francija. Rahlo se je smehljal in mi potihoma šepnil na uho: »Pridi, rad bi ti nekaj pokazal!«
Začudeno sem stala pri miru, ko pa je pokimal in pomigal s prstom, sem mu sledila. Maja ni opazila, da odhajava, bila je preveč zatopljena v poslušanje zgodbe o gradu in njenih prebivalcih. Tudi otroci so kar zbrano sledili vodiču. Stopila sva na hodnik in zašepetala sem: »Kaj je?«
»Nekaj bi ti rad pokazal,« je dejal.
»Veš, nisem velik ljubitelj gradov …« sem pričela. Že sama misel, da bi se ponovno izgubila, pa čeprav z njim, me je spravljala v paniko.
»Pridi, ne bo ti žal,« je dejal in me potegnil za sabo.
Sledila sem mu v eno izmed velikih soban, ki smo si jih že ogledali.
»Ampak, tu smo že bili, vse sem videla,« sem pričela.
»Ne, vsega še ne,« je dejal in počasi odgrnil veliko in težko temno rdečo zaveso. Za njo se je prikazala majhna žametno zelena zofa. Zapeljivo se mi je nasmehnil in sedel nanjo.
»Da, tega pa res še nisem videla. Kako si vedel, da je za zaveso zofa?« sem vprašala in ko mi je namignil, naj sedem zraven njega, sem ga ubogala.
»Že prej sem se nekoliko razgledal,« mi je dejal, ko sem sedla zraven in me pogledal v oči.
Srce mi je začelo divje razbijati, bila sem prepričana, da so moje misli, kaj naj bi sledilo, pravilne. Najbrž je bil do neke meje kriv tudi strah, ki sem ga čutila do muzejev in mi je povečal adrenalin že z vstopom v grad. Vsekakor sem bila pripravljena in Franci je to vedel. Brez besed me je objel in pričel poljubljati moj vrat. Zaprla sem oči in se mu popolnoma prepustila. Bila sem nora, saj vem, toda nisem se mogla zadržati. Bilo mi je popolnoma vseeno, če tisti hip pridrvijo v sobo vsi otroci, z Majo in vodičem na čelu.
Franci ni izgubljal časa, pa saj ga niti nisva imela veliko. Položil me je na mehko zofo, mi nekoliko ostro dvignil krilo, kot bi mignil, slekel spodnjice in se zvalil name. In po nekaj minutah je že zasoplo dihal na meni.
»Bila si čudovita. Vedel sem, da naju skupaj čaka razburljivo poučevanje, vedel sem,« mi je šepetal.
Tudi sama sem bila podobnih misli. To je bil vsekakor začetek nečesa novega, nečesa divjega in prepovedanega. Najbrž je bilo tudi zato privlačno kot magnet. Nekaj časa sva še izkoristila za divje poljubljanje, nato pa se nekoliko uredila in tiho poiskala skupino. Najprej sem skozi vrata, od koder je prihajal glas vodiča, vstopila jaz. Maja je bila zatopljena v razlago in me ni opazila. Kar oddahnila sem si. Nekaj trenutkov kasneje se nam je pridružil še Franci in stopil na drugo stran sobe, stran od mene. Ves čas sva se požirala z očmi in poskušala umiriti strast, ki je pričela goreti v nama. In od tistega trenutka dalje se mi niti muzej ni zdel več strašljiv. Prej erotičen. Namesto, da bi premišljevala, koga vse izmed obešenih portretov so v preteklosti obglavili, sem se pričela spraševati, kdo vse je imel ljubice, katera grofica je imela skrivno ljubezen. Muzej je tako naenkrat dobil lepšo, skrivnostno barvo.
Tudi ko smo se vračali nazaj proti domu, je ostalo stanje nespremenjeno. Maja je sedela zraven Francija in se mu smehljala, jaz pa sem sedela sama. Čeprav sem jima obračala hrbet, sem začutila njegove vroče poglede. Tisti trenutek mi je postalo kar hudo, da se že vračamo nazaj, da je konec. Zaželela sem si, da bi izlet trajal vsaj tri dni. Tako bi imela dovolj časa za potešitev strasti, ki je vrela iz mene. No, mogoče pa tudi ne, saj bi najbrž hrepenenje z vsakim dotikom le naraščalo.
Teden, ki je sledil, je bil pust in turoben. Posvečala sem se svoji službi in Francija srečavala le v zbornici in na hodniku. Vedno me je pozdravil in mi pomežiknil. In čez čas sem bila prepričana, da je bilo vse skupaj le kratka avanturica. No, saj je bilo bolje tako, bil je poročen in če bi najina romanca še trajala, bi se najbrž zaljubila vanj. Vsaj tako sem se tolažila, ko sem zvečer osamljena legla v posteljo. Kljub temu, da je bil Franci kar nekaj let mlajši od mene, sem imela občutek, da zna zadovoljiti žensko, da ve, kaj počne. V mislih sem risala podobo njegove žene. Zakaj jo je prevaral? Mogoče mu je rodila otroka in se zredila, mogoče si je po dolgem času zaželel spremembo. Vsekakor sem bila prepričana, da ni lepotica, saj drugače ne bi varal.
Čez štirinajst dni pa me je ponovno presenetil. Popoldan sem preživela v mestu, kjer sem nakupovala neke malenkosti. Najprej sem odšla na tržnico po nekaj sadja in zelenjave, nato sem odšla v trgovino po dišave za svoje stanovanje. Tega mi nikoli ni manjkalo. Ljubila sem vonj dišečih kapljic, vonj dišečih palčk. Iz mesta sem se vračala proti večeru. Bila sem dobre volje. Takoj, ko sem vstopila v svojo malo hiško, sem prižgala dišečo palčko in si zadovoljno brundala romantično melodijo. Pozvonilo je. Odšla sem odpret in ostala brez sape. Pred vrati je stal Franci.
»Ti ne veš, kako si zapeljiva, ko se popolnoma brez skrbi sprehajaš po mestu in nakupuješ,« je dejal in vstopil.
»Si mi sledil?« sem vprašala in začutila, kako se mi vlažijo dlani.
»Da,« je dejal, zaprl vrata za sabo in stopil zraven mene.
Tudi tokrat ni izgubljal časa. Odnesel me je v dnevno in položil na tla. Skoraj strgal je oblačila z mene in si odpel hlače.
Ko sva zadihana ležala na tleh, sem mu rekla: »Se ti vedno tako mudi?«
»Ne morem si pomagati. Zraven tebe se počutim kot zver!«
»Boš ostal?« sem vprašala. Želela sem si, da ostane, da se zjutraj prebudim zraven njega.
»Mogoče še kako uro ali dve,« je zamrmral.
»Natočila nama bom vodo v banjo,« sem rekla in vstala.
Franci si je postregel s pijačo, jaz pa sem prižgala nekaj sveč, ugasnila luč v kopalnici in natočila vodo ter vanjo zlila dišave. Bilo je romantično, kot že dolgo ne.
Nekaj časa sva molče pila črno vino, se gledala v oči in uživala v prijetni kopeli.
»Ne zdržim več. Moram te čutiti,« je dejal in se sklonil k meni …
Življenje je postalo čudovito, brez kančka slabe vesti. Vsaj zame. Nisem bila jaz tista, ki je varala, čeprav sem bila prepričana, da če bi najina avantura prišla na dan, bi grdo gledali mene in ne njega. Toda v službi sva oba spretno skrivala najino vročo ljubezen. Nihče ni niti posumil, da včasih večer preživiva skupaj.
Najina ljubezen je bila brez obveznosti. Prišel je, kadar je lahko, ostal je, dokler je lahko. To je bilo tudi vse. Včasih dvakrat na teden, včasih enkrat.
A vsaka stvar ima svoj konec, tudi nama ni bilo prizanešeno. Nekoč, ko je pozvonil in vstopil, se je zgodilo. Nisva bila pazljiva, nikoli nisva zaklenila mojih vhodnih vrat. Takrat, ko sva bila skupaj, nama je bilo vseeno za ves svet.
Odšla sva v dnevno in se takoj vrgla v objem. Toda že čez nekaj trenutkov je bilo vsega lepega konec. Pred nama se je kar naenkrat prikazala oseba, njegova žena.
»Sem torej hodiš,« je rekla z mirnim in resnim glasom.
Skočila sva pokonci in prestrašeno sem jo gledala. Bila sem šokirana nad njenim izgledom. Ni bila grda in debela, bila je prava lepotica. Imela je veliko manekensko postavo, dolge modre lase, modre oči, brezhiben obraz. Bila je vse in tisti trenutek sem se počutila kakor najhujši zločinec. Zakaj je varal takšno lepotico? Ni mi bilo jasno. Prekašala je celo njega.
»Zgodba se ponavlja, kaj Franci? Ne moreš si pomagati, kaj?« je mirno govorila in ga gledala.
Tisti hip pa je pričel jokati! Jokati in prositi pred svojo lepo ženo! Bila sem prepričana, da sanjam. Njegovo mišičasto telo se je treslo kakor šiba na vodi.
»Že dobro, že dobro, pojdiva. Odselila se bova, peljala te bom stran od te kače. Saj vem, da si ne moreš pomagati,« ga je tolažila in, ne da bi me pogledala, sta zapustila mojo hiško.
Še nekaj časa sem sedela v dnevni in poskušala dojeti, kaj se je zgodilo. Na koncu pa se mi je vse skupaj zazdelo že prav smešno.
Upala sem, da se vse skupaj ne bo izvedelo, saj bi name nedvomno padla črna pika, ki se je ne bi otresla tako zlahka.
Že čez dober mesec dni se je Franci odselil. Njegova lepotica ga je odpeljala stran, v upanju, da v naslednjem mestu ne bo nobene kače.
Na njegovo delavno mesto je prišla učiteljica. Starejša gospa, ki ni poznala smeha. No, saj je bilo bolje tako.
Na Francija imam še danes lep spomin. Če ne drugega, me je rešil strahu pred muzejem. Tudi to je nekaj!
