Konec leta 1969 sem se odpravil v Nemčijo z namenom, da si poiščem službo. Tukaj sem bil uspešen. Pri znancu sem dobil naslov, se tam oglasil in dogovoril za službo in plačo. Začetna plača je bila 1600 nemških mark, za Dito sem se dogovoril za 500 mark na mesec za štiri ure dela dnevno na domu. Dobil sem lepo trisobno stanovanje pri lastniku tovarne, za samo 100 nemških mark mesečne najemnine. Selitev pohištva in prevoz družine iz Celja v Baden-Baden, plača podjetje oziroma lastnik, privatnik.
Nemčija ni bila za nas. Že po nekaj mesecih smo se vrnili domov na težko pričakovan obisk in sicer z avtomobilom Peugeot 305 karavan.
Slovenija nam je pomenila svobodo, zrak, vodo in za vse življenje potrebne funkcije. Čeravno je Duška hodila v vrtec, se naučila nemško govoriti, tudi Dita je hitro in dobro osvojila jezik in nam ničesar ni manjkalo, smo dnevno vzdihovali po domovini. Po letu dni smo se vrnili. S prihranki sem si kupil novega Renaulta. Denar nam ni pomenil sreče. Diti se je tožilo po Mariboru in domačimi, meni po Celju in avanturah, preživetih tukaj.
Odlomek iz knjige Franci Herman, Štirideset let sreče, resnične zgodbe, samozaložba 1999
