Tudi, ko noč zruši na okno svojo črno bolečino,
svojo staro žalost, in mi postane slabo
od vsega sočnega in zelenega,
kar se ti dogaja v žilah, gre kar lahko po grlu čas,ki ga iztisnem iz dneva.
Negujem se postopoma, ničesar si ne pustim
preprečiti. Gibljivost me nosi na odprto,
nebo diham.
(Danica Križanič Muller: Odprta praznina, Založba Pivec Maribor, 2009)
