V 17em letu sem se prvič zaljubila,
tako, da me ni bilo strah fanta,
ki se mi je približal.
Tako, da sem zaupala življenju.
Ni trajalo dolgo, a bil je prvi korak,
previden, a prijeten.
In ko sem se pripravljala na odraslo življenje,
sem srečala tebe,
enako zamišljenega, enako plahega,
enako zaljubljenega v naravo in besede.
Sprehodi po travnikih, med drevesi,
opazovanje metuljev in pajkov,
stopinje v belini nedotaknjenega snega,
urinski zapis najinih imen v snežnem celcu.
To so bile najine male skrivnosti.
In ob večerih, naslonjena drug na drugega,
branje iste knjige s tvojim
in potem z mojim glasom.
Podobne sanje, prvič sanjanje,
odkar sva se spoznala.
Je res minilo že sedemnajst let?
Odšel si, ko si izčrpal svojo življenjsko energijo,
ki ti je bila skromno odmerjena
že v zgodnjem otroštvu.
Iskal si mamo, ki je skoraj nisi poznal
in je žalostna usahnila, ko te je komaj
nekaj mesecev pestovala.
Iskal si mamo in brezpogojno ljubezen,
a dala sem ti lahko samo ljubezen
in naklonjenost.
To nama je moralo zadostovati
za ohranjanje najine dvojine,
ki naju je ohranjala živa, povezana.
