Nagradna igra za knjižno nagradno Nevidni, avtorja Toma Percivala

0
172

O knjižni noviteti Založbe Zala z naslovom Nevidni, ki jo je ustvaril Tom Percival, smo v Ventilatorju besed že pisali. Avtor je poznan tudi po slikanicah Mihovo pismo in Mihove razglednice.

Nevidni je ganljiva zgodba o deklici Izabeli, ki jo zaznamuje revščina, kot še številne otroke po svetu.

»Čeprav nam je primanjkovalo denarja in čeprav smo nosili oblačila iz druge roke in ponošene čevlje, pa sem imel nečesa v izobilju – ljubezni in knjig.

V bližini se je ustavljala potujoča knjižnica. Z rožnato izkaznico v roki sem se sprehodil do tja in DOBIL toliko knjig, kolikor sem jih hotel. A nimajo vsi ljudje take sreče. Nekateri nimajo dostopa do knjižne rešilne bilke in do takih lepot in čudes podeželja, v kakršnih sem lahko kot otrok užival po mili volji.

Nekateri niso deležni ljubezni.

Zato sem hotel napisati Izabelino zgodbo. Danes v Veliki Britaniji v revščini živi več kot štiri milijone otrok, ki se ne morejo do sitega najesti, ki jih zebe in so utrujeni, nimajo šolskih potrebščin, nimajo enakih možnosti in priložnosti kot drugi. Ti otroci pogosto ostanejo spregledani, zato sem se v tej zgodbi hotel poigrati s pojmom nevidnosti.

Revščina seveda ni edino, zaradi česar družba posameznike namerno prezre in jim na različne načine sporoča »ne spadaš sem«.

Temu sem se hotel zoperstaviti. Hotel sem reči: » Ja, spadaš sem.«

(Tom Percival, februar, 2020)

Izabela se v svoji družini počuti srečno in ljubljeno. Ne obremenjuje se pretirano s tem, da živijo zelo skromno, saj so na pragu revščine. Vsak dan skuša opaziti (doživeti) kaj lepega.

Ko mora s svojimi starši nenadoma zapustiti dom, kjer je doživela toliko srečnih dni, nenadoma ne najde nič lepega..

V del mesta, kamor se je preselila s starši, nenadoma ne najde nič lepega. Okolica je hladna, otožna, samotna… Prav tako je njeno počutje. Zelo je zaskrbljena.

Zdi se ji, da je mimoidoči sploh ne opazijo. Kar naenkrat je ugotovila, da komaj še opazi svoje roke in noge. V daljavi je pričela izginjati. Tavala je po ulicah. Nihče je sploh ni opazil.

Nenadoma je deklica ugotovila, da so okoli nje še številni neopazni ljudje. Vedno več jih je bilo. Gospa je sadila rože v prazne pločevinke. Osamljen gospod je počival na klopci. V parku so mu družbo delale ptice. Fantek, ki je moral zapustiti dom v drugi državi, je nekomu pomagal popraviti kolo.

Vsi mimoidoči, ki jih je Izabela videla, so bili videti tako osamljeni in otožni. Kot je bila ona…

Izabela se je odločila, da jim bo pomagala. Pričela je saditi rože. Skrbeti za zapuščene živali. Skušala je popraviti stvari, ki so se pokvarile.

Pridružili so se ji še drugi. Vsak dan jih je bilo več. POSTAJALI SO VEDNO BOLJ VIDNI.

Izabela je začutila v sebi silno srečo in veselje. Prav tak je postal tudi njen novi dom. Razveselila je še mnoge. Uspelo ji je spremeniti okolico…

 

NAGRADNO VPRAŠANJE

Kdo je poskrbel za slovenski prevod knjige Tom Percival: Nevidni?

 

Eden izmed bralcev, ki bo do 29.04.2022 pravilno odgovoril na zgornje vprašanje v komentar članka, prejme slikanico Tom Percival: Nevidni, ki mu jo bo podarila Založba Zala.