Z elektriko oskrbujejo 15 tisoč domov in vse žičnice. Prebivalci v dolini so tako zeleno osveščeni, da pobirajo ostanke lesa v gozdovih za kurilnico na biomaso
Ko sem se z žičnico nedavno vozila iz Lachtala v Murtalu proti vrhu Schoenberga, mi je nenaden sunek vetra odnesel kapo. Ker je zadnje čase pri nas veliko govora o samooskrbi, sem takoj pomislila na energijo vetra, ki bi nam lahko zelo koristila, a se vse konča pri prepirih. Tisti hip sem pred sabo zagledala ogromno veternico kot fatomorgano na dva tisoč metrov visoki planoti! Potem sem jih naštela kar štirinajst in za nameček še celo polje sončnih celic. V dolini, kjer se ukvarjajo predvsem s turizmom, so prebivalci že leta samooskrbno naravnani, saj se tudi grejejo z biomaso iz gozdov, kjer nabirajo še gozdne sadeže in zelišča.
Še krave se ne pritožujejo čez veternice
Kako je kraj Lachtal prišel do zamisli o veterni energiji? »O tem v kraju nismo razmišljali. Plemič, lastnik tovarne veternic na Dunaju, nam je pred trinajstimi leti predlagal, da bi jih postavil na gornji vetrovni planoti. Rečeno storjeno! Začetka so bili nekateri proti, a so kmalu utihnili, saj nas to ni nič stalo,« je povedal Jochanne Schmidhofer, župan Lachatala, zadovoljen, da se tudi žičnice napajajo z zeleno energijo poleg 15 tisoč domov v dolini.
V vasi so mi povedali, da je v prvih letih padlo nekaj ptic, kasneje pa so se menda privadile nanje. Kaj pa krave, ki poleti uživajo na planinskih pašnikih? No, menda jih tam nič ne moti, zlasti iz razloga, da imajo v bližini zbiralnik vode, ki pozimi služi za pridobivanje umetnega snega na smučišču. Znimivo je, da o teh brnečih velikanskih napravah ne pišejo v nobenih besedilih za turiste, celo na krajevnih zemljevidih gorskih koč in žičnic jih ni. Le na poletni predstavitvi kraja je fotografija krave pod veternicami. Pa ni vijolčaste barve…Planinci pa se jih izogibajo, ker je njihovo brnenje neprijetno za ušesa.
Pridne roke pobirajo okleščke in gozdne sadeže
V Lachtalu so poskrbeli za čistilno napravo in zeleno ogrevanje z biomaso. Prebivalci tako v gozdovih pobirajo veje in okleške, kar vozijo v toplarno na biomaso. Tako nekaj zaslužijo in še ogrevajo se poceni. Seveda pa so v gozdovih v teh krajih polni gob, raznovrstnih zelišč, borovnic, malin, gozdnih jagod. V gostilnah in gorskih kočah se radi pohvalijo s čaji iz planinskih zelišč, posebej pa so slastne sladice z gozdnimi sadeži. Tako so zadovoljni gostilničarji, turisti in domačini, ki te dobrote prinašajo iz gozdov in travnikov. Ko sem se pogovarjala s krajani, mi nihče ni potožil o brezposelnosti, rekoč, da se za pridne roke vselej najde kako delo. »Pozimi delam pri sedežnici na smučišču, poleti pa pasem krave nad vasjo, medtem ko moja mama in včasih sestra nabirata gozdne sadeže in jih prodajata gostincem,« mi je povedal žičničar Franc.
Čudežno zelišče, vredno zlata
V teh krajih pokrajine Murtal so ljudje že od nekdaj iznajdljivi. Najbližje mesto Lachtalu je OberWoelz, prvič omenjeno že pred tisoč leti, je znalo izkoristiti lego ob starodavni trgovski poti čez Alpe: ukvarjali so se z obrtjo in trgovino tako, da so v srednjem veku veljali za bogato mesto. A najbolj zanimivo je, da so posebej dobro služili z nabiranjem planinskega pelina, redkega zelišča, ki raste le v Alpah in to nad gozdno mejo. Veljal je za čudežno zdravilo pri težavah s prebavili in ledvicami. V pastirskih kočah in hlevih pa naj bi preganjal zle duhove. Ponekod so liste tega pelina, podobnega rmanu, polagali pred spanjem na oči za mirno noč. In danes? Svoje je naredila farmacija. Ljudje v Murtalu pa s tem nekoč dragocenim zeliščem nekateri krasijo krave, ko se vračajo s planin, in posušenega obešajo v gorske koče in hleve. Zli duhovi namreč obletavajo svet tudi dandanes… le v drugačnih oblikah.
Zakaj avstrijski hlodi ne smejo na tuje
In ko smo že pri izkoriščanju gozdov so Avstrijci pri tem kar pametni. Na cestah boste redko srečali tovornjake, naložene s hlodi, kajti teh ne smejo izvažati. »Vse moramo obdelati ali predelati v razne izdelke, da jim dodamo novo vrednost. Zategadelj je na robu gozdov polno žag, ki zaposlujejo veliko delavcev, kar koristi domačinom in državi. Naša žaga doli ob potoku dnevno obdela pet tisoč kubičnih metrov lesa. Okrog Lachtala na 1500 metrih rastejo samo smreke in macesen.Ta les –četudi obdelan – pa imajo zelo radi Japonci in Kitajci,« mi je razložil župan Jochann Schmidhofer, ki poseduje okrog 350 hektarov gozdov in je hkrati še gostinec. Na vprašanje, ali se da živeti samo od tako velike površine gozdov, mi je na kratko odgovoril z odkimavanjem, češ, da les nima visokih cen. Drva stanejo od 25 do 35 evrov kubični meter – pri nas pa skoraj dvakrat več – okrog tisoč evrov pa so kvalitetni hlodi smerk in mecesna. Sicer pa se v Lachtalu in okolici v glavnem preživljajo s turizmom pozimi in poleti. O kaki posebni brezposelnosti ni govora. Morda bi se Slovenci – beri naši nosilci oblasti – vendarle lahko kaj naučili od njih.
