Huiqin Wang: Umetnost najbolj povezuje ljudi, saj ne pozna jezikovnih in prostorskih ovir
Danes, 5. februarja, na Kitajskem praznujejo pričetek novega leta. Ob tej priložnosti smo pripravili pogovor s kitajsko slovensko slikarko Huiqin Wang, z avtorico razstave v Narodnem muzeju Slovenije SVILNA POT. Od Marca Pola do Hallersteina. Gospa Wang je docentka na Filozofski fakulteti in Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani , kjer predava kitajsko kaligrafijo. Razstavo spremlja njena dvojezična trilogija slikanic, v katerih predstavlja življenja treh Evropejcev, tesno povezanih s Kitajsko. Najprej je izšla slikanica Ferdinand Avguštin Hallerstein, Slovenec v Prepovedanem mestu, sledili sta Giuiseppe Castiglione, slikar v Prepovedanem mestu in Jaz, Marco Polo. Svetovno znani časopis IBBY European News Letter, ki združuje okrog sedemdeset držav, in predstavlja kakovostno otroško ter mladinsko literaturo, je lanskega novembra priporočal njeno triologijo slikanic Svilna pot. To je priznanje v svetovnem merilu.
Že več kot trideset let živite v Sloveniji kot aktivna ustvarjalka dveh kultur: slovenske in kitajske. Zato ni presenetljivo, da ju povezujete na različna načine. Razstava SVILNA POT. Od Marca Pola do Hallersteina je le eden izmed vaših številnih projektov. Kaj je rdeča nit razstave, kaj povezuje različna dela ?
Slike uprizarjajo pomembne dogodke, ki so v preteklosti zaznamovali Kitajsko in jo povezovali z Evropo. To izražajo že naslovi del: Kitajska situla, Karavana na Svilni poti, Most Marka Pola. S sliko Pekinški observatorij sem izpostavila delo astronoma in jezuita Ferdinanda Avguština Hallersteina, doma iz Mengša, rojenega v Ljubljani. Slike so naslikane v tehniki akvarela in tuša. Uporabila sem kitajski papir narejen iz trave, imenovan »xuan« papir. Tradicionalne kitajske tehnike sem povezala s sodobnimi evropskimi elementi.
V slikarstvu združujem zahodno in vzhodno znanje slikarstva. Na Kitajskem sem doštudirala v Nanjingu, bivši prestolnici in kulturnem središču Kitajske, kjer se je razvila najboljša kitajska slikarska tradicija. Študirala sem na najstarejši kitajski univerzi, stari sto šestnajst let. V Sloveniji sem nadaljevala s specializacijo grafične specialke pri profesorju Apoloniju Zvestu. Umetnost najbolje povezuje ljudi, saj nima jezikovnih in prostorskih ovir.
Kako ste se srečali z dediščino danes v Evropi malo poznanega astronoma Hallersteina?
Leta 2003 je bilo praznovanje tristo letnice rojstva Ferdinanda Avguština Hallersteina. Predstavniki privatne zbirke v njegovi rojstni hiši v Mengšu so me prosili, naj izdelam napis v kitajskih pismenkah na njegovi spominski plošči. Tedaj sem prvič slišala zanj. Žal niti v Narodnem muzeju Slovenije, ne v Slovenskem etnografskem muzeju ni nobene slike tega pomembnega slovenskega misijonarja. Prav tako je nisem našla na Kitajskem, kjer je preživel večino življenja, ne na Dunaju in v Makau, kjer se je tudi zadržal dlje časa. Spoznala sem, da ga je zgodovina na Kitajskem in v Evropi skoraj pozabila, četudi je posvetil življenje misijonarstvu, znanju in prenašanju evropskih znanj na Kitajsko ter hkrati Evropi posredoval znanja o Kitajski. Njegova zgodba me je ganila in me motivirala, da sem se lotila proučevati starodavno Svilno pot.
Ali je tako nastala v dveh jezikih napisana trilogija slikanic Svilna pot, ki ste jih sami napisali in ilustrirali ter tudi spremljajo razstavo?
Ja. To so tri slikanice Ferdinand Avguštin Hallerstein, Slovenec v Prepovedanem mestu, Jaz, Marco Polo, in Giuseppe Castiglione, slikar v Prepovedanem mestu. Ob tej priložnosti se zahvaljujem založnikom Multimedijskemu centru Kibla, ter založbama Morfem in Mladinska knjiga. Hvaležna sem tudi svoji družini, ki me je pri delu podprla.
Najprej sem brez naročila založbe začela pisati in ilustrirati slikanico o Hallersteinu. To je bilo povsem samoiniciativno, iz občudovanja do tega velikega človeka. Gnala me je predvsem nesebična želja, da bi preko mojih slikanic čim več ljudi spoznalo, kdo je bil. Slikanica je naletela na nepričakovano dober odziv strokovnjakov in tudi bralcev. Prejela je Nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico ter knjižno nagrado Zlata hruška. To me je prepričalo, da trud ni bil zaman. Hallerstein je bil jezuit, astronom in matematik, doma iz Mengša, ki se je šolal na Dunaju. Leta 1738 je kot misijonar prispel v Peking in s svojim znanjem zbudil zanimanje cesarja. Dobil je visok položaj in službo predstojnika urada za astronomijo ter naziv mandarina tretje stopnje. Nikoli več se ni vrnil v Evropo. Na Kitajskem je prevzel dokaj pogost priimek Liu in ime Songling, kar pomeni dolgo in častno življenje. Veliko je prispeval k napredku kitajske astronomije. V pekinškem observatoriju je zasnoval astronomski opazovalnik – obročasto kroglo, ki je združevala spoznanja tradicionalne kitajske astronomije in tedanje sodobne evropske znanosti. To je tudi ena glavnih znamenitosti na 600 let starem pekinškem observatoriju. Hallerstein je del globalne dediščine, ki jo je Slovenija prispevala svetu. Ampak tega večina Slovencev ne ve. Slikanica o Hallersteinu je bila v letih 2008 in 2009 tudi evropski projekt Multlimedijskega centra Kiblja.
Kako ste se odločili izdati knjigo o Giuseppeju Castiglioneju, slikarju italijanskega rodu, čigar dela hranijo tako v muzeju cesarske palače v Pekingu, kot tudi v Metropolitanskem muzeju v New Yorku, ter v nekaterih italijanskih in francoskih galerijah?
Zanimiv je podatek, da sta Hallerstein in Castiglione skupaj v Pekingu živela dobrih trideset let. Hallerstein ga je pogosto omenjal v svojih pismih. Med drugim tudi piše, da je cesar Qian Long skoraj vsak dan obiskoval Castiglonejev atelje. Castiglione je na Kitajskem preživel več kot pol stoletja, od l. 1715 do l. 1766. Bil je dvorni slikar treh cesarjev mandžurske dinastije Qing ter svojevrsten povezovalec evropskega in kitajskega slikarstva. Na Kitajsko je prenesel oljno slikarstvo, grafiko in princip perspektive, ki so bili sestavni del evropskega slikarstva. Ustanovil je novo slikarsko šolo, kjer je učil tako evropskega kot kitajskega načina slikanja. Je avtor mojstrovine Sto konj, ki je med desetimi najpomembnejšimi slikami v zgodovini kitajskega slikarstva.
Zakaj ste se odločili izdati knjigo Jaz, Marco Polo?
Leta 2008 sem v mestnem arhivu v Šanghaju gostovala z multimedijsko razstavo o Hallersteinu z naslovom Preko časa in prostora. Novinar tamkajšnje televizije me je tedaj vprašal, kdo je Liu Songling in kdo Hallerstein. Odgovorila sem, da je to ista oseba, da je on slovenski Marko Polo. Marko Polo je tudi na Kitajskem znana osebnost. V 13 stoletju za časa vladanja mongolske dinastije Yuan je na Kitajskem preživel sedemnajst let. V svojem potopisu, ki mu Evropejci najprej niso verjeli in je bil deležen celo posmeha, je zapisal, da na Kitajskem uporabljajo papirnat denar, natisnjen iz murvinih listov. Tedaj je bil v Evropi izključno zlat, srebrn in drug kovinski denar. S svojim potopisom je vzbudil vedoželjnost ter navdihnil tudi druge evropske popotnike za pot na tedaj slabo poznani Vzhod. Hallerstein je prišel na Kitajsko po morski Svileni poti, Marko Polo pa po kopenski Svileni poti. Njegovo zgodbo so opisovali že mnogi. Prav zato je bil to zame velik izziv. V slikanici sem se poslužila dvojne strukture zgodbe, tako, da v eni nit spoznamo njegovo osebno zgodbo, druga pa opisuje Svilno pot. To je razlog, da sem njegovo zgodbo uvrstila v trilogijo o Svilni poti.
Z besedo in sliko povezujete dve kulturi. Vse tri knjige so napisane v slovenščini in kitajščini.
V Sloveniji se več kot petsto otrok uči kitajščine. Te knjige so namenjene njim. Jezik je most med kulturami. Tudi sama sem svoja otroka naučila obeh jezikov. Prepričana sem, da če začnemo spoznavati kulturo drugega naroda ter spoštovati različne kulture, lahko zmanjšamo nevarnost sporov in tudi vojn. Moje spoznanje je, da nas srečanje dveh kultur lahko notranje obogati in razširi obzorja.
Razstava Svilna pot. Od Marca Pola do Hallersteina je na ogled do 15. februarja 2019 v Narodnem muzeju Slovenije na Muzejski ulici 1 v Ljubljani. Čas odprtja: ponedeljek, torek, sreda, petek, sobota, nedelja od 10.00 do 18.00, četrtek od 10.00 do 20.00.
Vabljeni tudi na ogled prestižne razstave Zlato kitajskih cesarjev. Zlati predmeti iz obdobja Wanli dinastije Ming –zbirka Dong Bo Zhai.
Foto: Tea Černe
Za radovedne bralce, ki želijo vedeti več: Svilna pot je bilo skupno ime mreže trgovskih poti, ki so povezovale Kitajsko z Evropo. Potekale so tako po morju (južna) kot po kopnem (severna). Obstajala je več kot dva tisoč let. Po njej se v Evropo ni prenašala samo svila, ampak tudi začimbe, dragoceno blago kot je bil saten, dišave, parfumi, dragi kamni, porcelan, lak kot tudi znanje in ideje. V nasprotno smer iz Evrope pa so na Kitajsko potovali zlato, srebro, dragi kamni in steklo. S Kitajske so v Evropo prišla pomembne dobrine kot so papir, smodnik in menda tudi kompas, na Kitajsko pa iz Indije . budizem, iz zahodne Azije islam. S Portugalci je prišla na Kitajsko zlatarska tehnika filigrana. Neposredne povezave med Kitajsko in Evropo ni bilo, saj so kitajski trgovci potovali le do mesta Samarkand v današnjem Uzbekistanu, evropski trgovci pa tudi niso potovali do Kitajske. Ime Svilna pot je nastalo sorazmerno pozno. Leta 1877 ga je prvi uporabil geograf, nemški baron Ferdinand von Richthofen.
