K pisanju tega članka so me spodbudili mnogi pogovori z učiteljicami, ki jih dobro ali pa le bežno poznam, pa tudi nekaj lastnih izkušenj.
Mnogo črnila je bilo že prelitega na temo, kako izobraževanje približati sodobnemu otroku, kako zagotoviti, da bo otrok v današnjem svetu usvojil vse potrebne veščine za bodoči poklicni in osebnostni razvoj. Dostikrat so se na tapeti znašli tudi domnevno nemotivirani in nestrokovni učitelji, ki jim ni mar svojega dela niti učencev, priporočilom strokovnjakov pa sploh nikoli ne prisluhnejo.
Preden lahko kogarkoli motiviramo, pa naj gre za odraslega, otroka ali mladostnika, nam mora ta oseba najprej prisluhniti. Nekateri trdijo, da bodo učitelju, ki ima avtoriteto, otroci vedno prisluhnili. Kaj pa je tisto, kar neki osebi zagotovi avtoriteto? O tem se je na zanimiv način v svojem blogu razpisal trinajstletni Jaka Gerčar:
http://blogo.blog.siol.net/2009/03/09/kaj-si-lahko-privoscijo-ucitelji/
Jaka Gerčar, blog 13-letnika
Kaj si lahko privoščijo učitelji?
9. 03. 2009
»Ob izdelovanju raziskovalne naloge Nasilje v šolah sem spoznal veliko različne literature o nasilju, ki se dandanes odvija na osnovnih in srednjih šolah. Med takšne oblike nasilja ne prištevamo samo medvrstniškega bullyinga, temveč tudi nasilje učiteljev do učencev.
K pisanju tega prispevka sem se spravil zaradi nedavnega pripetljaja. Danes so v naš razred prišli analitiki iz pedagoškega inštituta. Izvajali so mednarodno raziskavo o izobraževanju in državljanski vzgoji, ICCS. Zaradi njihove raziskave so nam odpadle zadnje 3 ure pouka, kar je seveda poželo navdušenje. Nekateri učenci v našem razredu so ob veseljačenju začeli metati stvari po učilnici, se pretepati, pisati na tablo in celo plesati s stojalom za zemljevide na pesem Nodi. Ker pedagoški analitiki nimajo avtoritete, so poklicali učitelje, da nas umirijo. Čez približno 10 minut je v razred prišla pomočnica ravnateljice, ki ni umirila razreda. Za tem smo bili kakšnih 5 minut sami v razredu, nakar je čez vrata prišla ravnateljica. Razložila nam je, da so v pogovoru z delavci iz pedagoškega inštituta sklenili, da predčasno prekinejo raziskavo zaradi neprimernega obnašanja določenih učencev ter da bomo normalno nadaljevali s poukom.
Ob smrtni tišini pri naslednji uri sem začel razmišljati o svojem popoldnevu, pri čemer sem se spomnil, da je ob 18.00 sestanek skupine, ki izdeluje vzgojni načrt. Ob pripravah na ta sestanek sem razmišljal predvsem o avtoriteti učiteljev. Ob tem sem spoznal, da ni nič čudnega, da ne umirijo 25 osmošolcev, če zakoni prepovedujejo že vsak ukaz učitelja. Zdaj imam odlično priložnost, da s pravili vsaj nekoliko omejim učence pri povzročanju takšnih in drugačnih traparij. Tako sploh ne bo prišlo do tega, da bi morali učitelji ukrepati. A še vedno bodo obstajali ekstremi, ne glede na to, kakšne bodo zagrožene kazni za kršitelje vzgojnega načrta. In takrat bi pedagogi morali imeti pravico kaj narediti. Po pripovedovanju svojih staršev in drugih starejših znancev, sem ugotovil, da so profesorji nekoč imeli neizmerno večje pravice, kot jih imajo danes. In ne govorim samo o pravici fizičnega kontakta. Imeli so tudi mnogo večjo avtoriteto. Učenci so jih spoštovali, se jih bali. Danes pa imamo mi skoraj večje pravice kot tisti, ki nas učijo. In kljub temu, da sem sam na tisti strani, ki naj bi ji bilo po novem boljše (pa nam ni), se zavzemam za boljše pravice učiteljev, kar se tiče ukrepanja pri nemirih. Do trenutnega stanja so nas privedli starši in družba, šolski ministri so le podlegli pritisku.«
Njegova mama sinov blog komentira takole:
15. marec 2009
»Na razmišljanje o permisivni vzgoji me je navedel post, ki ga je o učiteljih in nasilju v šoli zapisal naš Jaka. Ne gre mi v glavo, da učitelji ne morejo krotiti 25 mulcev, ki še niti dobro niso vstopili v puberteto. Pogovarjamo se o vzgojnih načrtih, kdo naj bi koga in zakaj kaznoval, kaj vse je prepovedano, kako umiriti tiste, ki so problematični, jaz pa imam vedno bolj občutek, da drvimo z vse večjo hitrostjo po napačni strani avtoceste. Tistemu učitelju, ki s svojo razlago in svojim odnosom ne zna pridobiti pozornosti večine v razredu, ne pomaga miljaužnt predpisov, zakonov in vzgojnih načrtov. Permisiven, liberalen, glasen, konzervativen, dosledno zoprn ….. pa saj je vseeno, mulci so danes vse bolj bistri in težko jih je pretentati. Kmalu jim postane jasno, kdo je tisti, ki hodi le v službo in komu je mar zanje in za njihovo prihodnost.
In nov vzgojni načrt bo imel še več prepovedane televizije in še več prepovedanih igric … tako za učitelje, kot za učence ….. in seveda se bo tokrat smer otroškega obnašanja obrnila v drugo smer … japajade!«
Kar me je kot nekdanjo učiteljico, ki ima nekaj izkušenj z delom v razredu, v maminem komentarju zbodlo najbolj, je stavek: »Ne gre mi v glavo, da učitelji ne morejo krotiti 25 mulcev, ki še niti dobro niso vstopili v puberteto.« Dejstva so namreč taka, da se učitelj spričo »mulca«, ki začne sredi šolske ure nenadoma razgrajati in uničevati šolski inventar, znajde pred nekaj dilemami, preden lahko začne razmišljati, kako naj bi »mulca« ukrotil. Učitelj, ki je ravno nastopil službo in se prvič srečuje z omenjenim učencem, se bo najprej vprašal, ali je učenec samo poreden, razposajen in razgrajaški ali pa gre morda za učenca s posebnimi potrebami, ki so mu postavili diagnozo osebnostne oziroma vedenjske motnje in morda prejema tudi kakšna zdravila. Dejansko noben povprečni osnovnošolski oziroma srednješolski pedagog ni strokovno podkovan v ravnanju s takim otrokom, vsak se pač nekako, boljše ali slabše, znajde v labirintih vsesplošne integracije. Če gre samo za povprečnega poredneža in razgrajača, odpade nekaj strahu in stresa, dileme pa vendarle ostanejo. Motečega učenca je namreč prepovedano poslati iz razreda. Prepovedano je zapustiti ostale učence in odpeljati učenca k svetovalni delavki, ki se bo še enkrat pogovorila z njim o nenasilni komunikaciji in spoštovanju družbene lastnine. Načeloma učitelj naj ne bi tulil nad učenci, ker je tudi to oblika nasilja, pa saj tudi ne pomaga kaj preveč. Če učitelj zagrabi učenca, ki je ravno začel mahati s katerim od didaktičnih pripomočkov v razredu, zemljevidom, nagačeno živaljo, olfa nožkom, odvisno pač od predmeta oziroma učilnice, kjer se razred nahaja, ga bo učenec kratko malo obtožil fizičnega nasilja, saj se je učiteljem prepovedano dotikati učencev. Kaj lahko še naredi učitelj? Počaka, da iz sosednjih razredov pridrvi še nekaj učiteljev ali pa ravnatelj in s skupnimi močmi jim ponavadi uspe vzpostaviti red.
Vprašanje, ki si ga je na tem mestu vredno postaviti, je tudi: Kaj nekega povprečnega, običajnega učenca obsede, da v razredu začne razgrajati, kot da je sredi najbolj nasilnih političnih demonstracij ali izgredov po nogometni tekmi? Zakaj je na različnih forumih mogoče prebrati komentarje učiteljev, kot so:
http://www.solski-razgledi.com/forum2/read.php?1,4712
Re: ŠR, 8. številka
Objavil: RINA ()
Datum: 23. april 2009, 05:57
»Nekoč sem se v šoli tretjino ali pol manj jezila. Danes ne mine učna ura, da me učenci ne bi sprovocirali, pa naj se še tako trudim biti zbrana, mirna, potrpežljiva, razumevajoča … Jeza me utruja, ničesar motivirajočega ne vidim v njej in še zelo moteča je. Morala bi iti na kakšen trening joge ali česa podobnega. Mislim, da bi skupaj z mano morali kreniti tudi vsi ostali kolegi iz zbornice. Preveč jeze nas dela razdražljive in nestrpne in to ni dobro.
Hvala bogu, da bo kmalu konec šolskega leta!«
Ali pa:
calimera
meščanka
Pridružena: Pet, 06. 06. 2008, 19:31
Prispevkov: 144
Kraj: Ljubljana
Objavljeno: Tor, 24. 06. 2008, 23:22
»Tu se s tabo popolnoma strinjam. Sem tudi sama šolnica. Preveč je mobbinga, ki ga omenjaš, premalo se s tem ukvarjamo. Vprašanje je, koliko znamo (in koliko se nam v resnici še da). Imaš srečo, da pri tebi ni nasilja nad učitelji. Pri meni se pojavlja tudi to – direktne grožnje ali grožnje med vrsticami, oboje so kolegi že doživeli. Na žalost večina kolegov tega ne upa povedat na glas, ker se počutijo osramočene in istočasno v strahu, da bomo njih same okrivili za dogodek. Vprašaj kolege, če jim je že kdaj kdo od učencev rekel kaj podobnega, kakor – vem, kje imaš parkiran avto … Vem pa tudi za primere, ko so učiteljem ali vodstvu tudi starši že grozili s fizičnim nasiljem in je le malo manjkalo, da do tega v resnici ni prišlo. Kam gre ta naša družba?«
Prepovedi so dandanes iz mode, zdaj otroke učimo, kje so meje. In medtem ko mladi, zagnani, elana polni učitelji poleg vsega drugega podirajo še meje v iznajdljivosti, kako prebroditi čas med eno in drugo zaposlitvijo za določen čas, jim njihovi učenci odgovarjajo: »Pusti me na miru. Ne bom se učil. Ko bom velik, bom tajkun.«
