Pod geslom »Nazaj k pravičnosti« je znova oživel retributivni pristop za storilce kaznivih dejanj. Dokazujejo, da le načelo proporcionalnosti kazni glede na težo kaznivega dejanja in stopnjo kazenske odgovornosti vzpostavlja enakost storilcev pred zakonom in zagotavlja pravičnost kazni. Zahtevajo spoštovanje formalnih standardov pri odmeri in izvrševanju kazenskih sankcij in vztrajajo pri fiksih obsodbah, da bi preprečili prosto presojo sodnikov in zmanjšali možnost, da osebje manipulira z zaporniki. Kritizirajo tudi prisilni tretma oz. obvezno sodelovanje v različnih terapevtskih programih. Zagovorniki tega pristopa ne razvijejo novih metod, postopkov, ne oblikujejo novih ciljev. Njihovo sporočilo je, da pri kaznovanju posameznika zanj naredimo največ, če ga priznamo za svobodnega, odgovornega, zrelega individuuma, ki je izbral zločin na podlagi svoje odločitve in zato mora zanj prevzeti tudi posledice. Kazen mora biti pravična, pravična pa je, če je odmerjena tako, da je sorazmerna s težo kaznivega dejanja. Klasični model je pomemben kot zgled, v katerem so se izoblikovali temeljni kazenskopravni pojmi in instituti, instrumenti za zagotovitev načel zakonitosti, pravne varnosti in varstva človekovih pravic.
Ugotavljamo, da smo v Sloveniji v sedemdesetih letih, ko so v svetu kritike tretmaja postajale vse glasnejše, začeli tretmajske metode šele dobro uvajati v prakso. Pokazala se je potreba po spreminjanju kazenskih zavodov, potreba po tem, da bi z zaposlovanjem strokovnjakov v kazenskih zavodih zagotovili možnost za prevzgojo obsojencev. Posledično je v kazenskih zavodih čedalje več pedagogov, socialnih delavcev, psihologov, psihoterapevtov, psihiatrov in drugih podobnih psihiatrov. Prav posebno vlogo pripisujejo ravno pedagoški službi. Pedagog naj bi se tako angažiral pri klasičnih pedagoških dejavnostih (razni pogovori, individualno in skupinsko svetovanje itn.), kot tudi organizaciji proizvodne dejavnosti, prostega časa, različnih terapevtsko zasnovanih dejavnostih ipd. Resocializacija je od konca sedemdesetih začela izgubljati na pomenu kot obvezna sestavina izvrševanja kazni, ostala pa je prisotna kot njena prostovoljna sestavina. Poglejmo, kako novi zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) opredeli vlogo tretmaja. Tretma je opredeljen kot vsako strokovno utemeljeno prizadevanje, da se zaprti osebi pomaga olajšati ali odstraniti duševne, telesne ali socialne težave (10. člen). Obsojenec ima po zakonu možnost izbire, tretmajske postopke lahko zavrne, toda možnost izbire je v resnici le navidezna, saj to lahko stori le, če ima upravičene razloge, ki jih mora izrecno navesti (14. člen). Obsojenca, ki odkloni tretmajske postopke, je potrebno opozoriti na morebitne posledice zavrnitve teh postopkov, ki se pokažejo kot ukinitev prostih izhodov, dopusta na prostosti, nenadzorovanih obiskov zunaj zavoda, nenadzorovanih obiskov in še kaj. Največja pomanjkljivost zdajšnje ureditve je ta, da ne daje nikakršnega zagotovila, da je bila vključitev zapornika v tretma v resnici odsev resnične želje po doseganju pozitivnih sprememb. Odreči bi se morali takim postopkom, ki pomenijo prisilen poseg v človekovo osebnost, napad na njegovo identiteto in manipuliranje z njim kot objektom. Sodelovanje ali nesodelovanje v teh programih pa ne sme imeti nikakršnega vpliva na zapornikove ugodnosti v času prestajanja kazni.
