»Ne damo vode za kokakolo« je bilo eno izmed številnih sporočil, ki so jih učenci in učenke OŠ Davorina Jenka iz Cerkelj na Gorenjskem predali udeležencem Skupščine za vodo: Voda kot globalni izziv, ki je potekala v Cankarjevem domu. Namen skupščine, ki jo je organiziralo Društvo za človekove pravice in človeku prijazne dejavnosti Humanitas v sodelovanju s Platformo NVO za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč SLOGA, je bilo pregledati mednarodne pomene vode, politike upravljanja z vodo ter ugotoviti, kako lahko gradimo globalni sistem zaščite vode, saj je voda javna dobrina in dostop do vode človekova pravica.
Minister za zunanje zadeve RS, Samuel Žbogar, je v uvodnem govoru pohvalil stanje voda v Sloveniji, a ob tem poudaril, da se morda ravno zaradi količine in kvalitete premalokrat zavedamo, da bo do leta 2025 2 milijardi ljudi v svetu imelo problem s tem najbolj osnovnim človeškim virom. Danes se je potrebno zavedati, tako Žbogar, da je voda skupna dobrina in vrednota ter dokler bo dostop do vode privilegij, je nekaj zelo narobe v sistemu globalnega upravljanja.
Eva Marn, predstavnica Društva Humanitas in organizatorka dogodka, je udeležence cinično opomnila, da moramo prepoznati dostop do vode kot temeljno človekovo pravico, saj je drugače lahko ena izmed alternativ ‘trajnostno življenje’ na plavajoči ‘plastični celini’, gori plastičnih smeti, ki se pomika po Pacifiku in po nekaterih podatkih dosega velikost Afrike.
»Danes smo tukaj soočeni z dvema bistvenima vprašanjema,« je izpostavil Rosario Lemba, predsednik italijanskega odbora Svetovne pogodbe za vodo. »Ali je voda potreba ali pravica in ali je javna dobrina ali blago?« Odgovor bi moral biti jasen – voda je skupna dobrina in človekova pravica – a vlade odgovornost upravljanja prenašajo na privatna podjetja, kot se to sedaj dogaja v Italiji. Lember je poudaril, da je to tudi odraz evropske politike, ki teži k kompetitivnemu trgu. Nikjer v evropski listini namreč ni zapisano, da je voda skupna dobrina vseh ljudi.
Razmišljanja o globalni pravičnosti vode so se dotaknila tudi lokalnega upravljanja z vodo v Sloveniji in trenutnega (ter prihodnjega) stanja na našem ozemlju. O tem so med drugim spregovorili dr. Senko Pličanič z Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, dr. Lidija Globevnik, Inštitut za vode RS, Roman Perčič, vodja oddelka za okolje in prostor občine Sevnica, dr. Darja Stanič Racman iz Ministrstva za okolje in prostor in še mnogi.
Prepletanju lokalne in globalno dimenzije je poziv k delovanju in angažiranju, tako lokalno kot globalno, dodal Tomo Križnar, slovenski aktivist in borec za človekove pravice. Križnar, ki je veliko časa potoval v kriznih območjih, kot je na primer Darfur, je izpostavil, da voda ni blago in to vedo še živali, ki si vodo delijo. To je naravni zakon. Kljub vojni za vodo, ki v svetu danes že poteka, zdaj ni čas za apatijo in depresijo. Potrebno je delovati, tukaj in zdaj.
Prav v ta namen so v popoldanskem času potekale tudi izmenjave dobrih praks in izkušenj iz Slovenije in Italije ter konkretni napotki za posameznikovo spreminjanje odnosa do vode in osebnih navad. Le-to je danes nuja, saj smo vsi del globalnega sveta in boj za vodo se bo kmalu dotaknil tudi nas.
