Ko se ovémo, kolaps slovenskega gospodarstva in bank spremlja več desetletij masovne opustitve obsodstva gospodarskega kriminala določene elite. Poleg sodstva pa je distortiran tudi izven-sodstveni sistem nadzorstva. Zlasti gre tu za specialne poklice revizorstva in ocenjevalstva, zakonsko verificirane za nadzor »poštenosti in resničnosti« poslovnih dogodkov ter izdajanje mnenj.
Nadzorstvene stroke so distortirane. Eden izmed vzvodov tega je Zakon o revidiranju, po katerem je obvladovano več izjemno pomembnih strok znotraj enega instituta – Slovenskega inštituta za revizijo, ustanovitelj katerega je Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.[1]Obvladovane so različne specialne profesije, ki so med seboj v navzkrižju, konfliktu oziroma koliziji interesov, ki izhaja iz narave stvari – nadzorstvenih (revizorstvo, računovodstvo in ocenjevalstvo) ter svetovalno-zastopniških (npr. davčništvo) profesij. Pri čemer je za trg računovodij značilna precejšnja koncentracija, in to do te mere, da se podjetja, ki so na njem prevladujoča, splošno označuje z izrazom »veliki štirje«, kot so Ernst & Young, KPMG, Deloitte in PricewaterhouseCoopers. Kar na trgu tako obvladovanih storitev takoj omogoči oligopol in tajne sporazume (angl.: collusions) nadzorstvenim akterjem, tudi nad ostalimi profesijami, saj stranke na ostalih svetovalno-zastopniških poslih kupujejo »nadzorni odpustek«. Ob tem lahko javna funkcija »resničnosti in poštenosti« tržnega nadzora v Sloveniji usahne. Pri revidiranju (podobno tudi pri ocenjevalstvu in računovodstvu) gre namreč za javni interes, da so računovodski izkazi »resnični in pošteni«. Načelo izhaja iz številnih med seboj vzporedno hkrati učinkujočih določil Ustave Republike Slovenije,[2] še posebej 74. člena (podjetništvo), po katerem je gospodarska pobuda svobodna, vendar se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Iz tega po eni strani izhajajo načela »svobodnega« (lat.: libertas) trga, po drugi strani pa omejitve. V širšem smislu med omejitvami za gospodarske subjekte izhaja, da morajo biti njihovi računovodski izkazi na »svobodnem« trgu »resnični in pošteni«, v ožjem pa za same revizorje, da pri izvajanju (javnega pooblastila) revidiranja računovodskih izkazov ne smejo biti v navzkrižju interesov. Zlom »poštenosti in resničnosti« nadzorstvenih akterjev v Sloveniji nakazuje podatek o zlomu kazalnika Revizorske in računovodske prakse (angl.: Auditing and accounting practices) po raziskavi IMD, tako za leta 2010, 2011 in 2012, kakor tudi za 2013, ko se med 60. ocenjenimi svetovnimi gospodarstvi slovensko prakso uvršča na 59. mesto (pred Bolgarijo).[3] Na konflikte interesov znotraj inštituta so med drugim Ustavno sodišče Republike Slovenije opozorili ustavni pritožniki oziroma pobudniki v zadevah U-I-308/07-31/Up-1094/06-31 (pooblaščeni revizor), U-I-199/07-11/Up-2214/07-11 (pooblaščeni ocenjevalec), U-I-118/10-4 (preizkušeni davčnik), ki pa [tudi tu][4] ni reagiralo ter je odreklo vsebinsko presojo problema konflikta interesov.
Primer je več-letno nadzorstvo Save, kjer je bilo v letu 2012, kljub 307 mio EUR dolgov, čistih prodajnih prihodkov 3 mio EUR (količnik le-tega = 102), ob uradnem borznem tečaju delnice Save 681,08 EUR dne 7. 11. 2007 in 0,1 EUR dne 11. 10. 2013. Navedeno bo za lastniško vpredeno Gorenjsko banko in Abanko Vipa, ter za vso Gorenjsko, usodno.
Žiga Stupica
(https://www.facebook.com/Dajatve)
[1] 2. poglavje – členi 8 do 17 Zakona o revidiranju (Uradni list Republike Slovenije, številka 65/2008).
[2] Ustava Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, številka 33I/1991 in naslednji).
[3] Glede leta 2013 po: International Institute for Management Development: IMD World Competitiveness Yearbook 2013, Switzerland, 566 strani, stran 259 in 423.