Nekaj pesmi izpod peresa Vitomila Zupana, drage bralke, dragi bralci.
POETI
Vsa področja vodijo izbranci,
z izbiralci slavo, neuspeh dele,
le poeti, drzni samozvanci,
sejejo sami, žetev vsem puste.
PTIČJE SANJE
SEDEMNAJSTI MAREC
Nocoj so se vrnile prve ptice,
okrog desetih slišal sem njih pivke,
vršenje v nočnem vetru temne klice.
Psi lajali z dvorišč so na selilke.
PTIČI, PTIČI!
Vse te noči letijo ptiči z juga
po starodavni poti čez Ljubljano.
Poslušam. V prsih ptič se slepi guga
in toče s krili v mrežo zavozlano.
Ko v sivem jutru trudnost ga užuga,
pade na drob, s kljunom na staro rano.
Morda, ko ptice se zbero jeseni,
glavo si bo razbil na grodni steni.
LAHKOTNI SVET
Dnevi beže. Prišel bo čas gnezditve,
veseli tedni z zlatimi večeri
in jutri bo kristal. Slovo, ločitve
su hudodelstva v dneh, ko se šopiri
objestna sreča, družnost, slast ploditve;
potem jesen prirastek gnezd izmeri,
začne se skrb za pot na zimovanje.
Svet se z zlatom mažejo le ptičje sanje.
DALJAVE IN BLIŽINE
Kako si blizu: ravno pod to zvezdo;
a ura srečanja? Beži krilata.
En skok je misli v razdejano gnezdo:
kako si daleč: če preštejem vrata.
PTIČJA SLOVNICA
Namara "srečanje" je izpeljanka
iz "sreče", "lok" pa je koren "ločitvi",
saj meče strele želje brez prestanka,
brni tetiva v sanjah o vrnitvi.
(Vitomil Zupan: Pesmi iz zapora 1948-1954; prva knjiga, uredila Ifigenija Simonović, 2006)
