Nekaj pesmi Vitomila Zupana

Vitomil Zupan: Veselost
V tropih se voda nikjer ne konča
in zrak nikjer ne začne
vse je vlažno od obleke in las.
Vzdušju vlažne vročine črni radio
domačine uči svetlih reči.
Na mali otok skozi ozki preliv plava čoln
po sadeže z vitkih dreves.
Vse maha v pirogi, vse vpije, se kremži
se smeje blebeta vse vprek se krohota
se šali in draži, drug čez drugega govori
ko mačke se igrajo ko otroci klepetajo
ko srečni ljudje se vlečejo za uho in lase
da piroga poskakuje na valih.
Kaj njim mar črni radio ki jih uči
zelo resnih reči
v tej bleščeči sopari.

(Vitomil Zupan, Pesmi s prostosti, uredila Ifigenija Simonović, Ljubljana, 2007)

Vitomil Zupan: Dramska predstava
Bil sem – in me ni več
tebe gledalec pa sploh nikoli ni bilo
in zakaj gledaš mojo vlogo
ki sem jo odigral vestno in pravilno?
Jaz sem na odru mrl in umrl.
Kaj si storil ti – ki si me gledal?
Ona vse ve – ne reče nič – s tem me je ubila.
(Vitomil Zupan:Pesmi s prostosti, uredila Ifigenija Simonović, 2007)

Vitomil Zupan: Zapor

Ko smo se zmenili, da smo zaprli človeka,
se je uprl bog.
Mi pa smo večji od vsega, kar je,
in od boga,
pa smo zaprli človeka.
Zaprli smo ga v samega sebe
v svojo mladost
v svojo dušo
in
nekaterim se je zgodilo, da so znoreli.
(Vitomil Zupan: Pesmi s prostosti, uredila Ifigenija Simonović, Ljubljana, 2007)