Juan Ramon Jimenez: Daj mi, čas
Daj mi, čas, svojo skrivnost,
ki ti pomaga, da si vse bolj nov,
koliko bolj stariš!
Iz dneva v dan je tvoja preteklost
krajša in tvoja prihodnost daljša,
– in tvoja sedanjost
je zmeraj sedanjost trenutka,
ko mandelj cvete. –
Čas brez sledov:
daj mi skrivnost, s katero vdira
slednji dan tvoj duh v tvoje telo!
(prevedel: Jože Udovič)–
Juan Ramon Jimenez: Počakaj, luč
Počakaj, luč, počakaj!
– In tečem tesnoben, blazen. –
Počakaj, luč, počakaj!
– Počaka, in ko sem že
skoraj ob njeni strani, postane temna
in hladna. –
Počakaj, luč, počakaj!
– In vržem se na zemljo kot otrok,
jokam sam in je več ne vidim:
Počakaj… luč… počakaj…
(prevedel: Jože Udovič)
Juan Ramon Jimenez: Napis za fantiča, ki je umrl aprila
Umrl je. Za njim pa ne tožite.
Mar se april ne vrne vsako leto
in gol, odet le v cvetja kite,
na belem konju poje nam zavzeto.
(prevedel: Jože Udovič)
