Mega mesto Chengdu se ponaša z dvatisočletno zgodovino, s težko industrijo in s turizmom na račun velikih pand, najdragocenejših sesalcev na svetu
Ni je plišaste igračke, ki bi lahko pričarala vso ljubkost in igrivost velikih pand. Ko mi je bilo nedavno dano, da sem obiskala njihov rezervat v Chengduju, se mi je zdelo, da sanjam. Nekaj metrov pred mano je trojica prelepih pand sedela na lesenem podu pod gostim zelenjem in veselo žvečila vsak svoj šop bambusa, ne da bi se dala motiti od obiskovalcev. In ko so se začeli igrati, se valjati in dričati po gričku, je množica kar vzklikala od navdušenja. Pande so glavna privlačnost mesta, ki ima sicer za seboj 2300 let zgodovine s tradicionalnimi palačami, templji na eni strani ter množico tovarn na drugi, med katerimi jih nekaj tudi sodeluje s slovenskimi podjetji. Da jim ekologije za zdaj še ni dosti mar, zaznaš takoj, ko izstopiš iz povsem nove letališke zgradbe in zabredeš v smog. Vodič pa pohiti razlagat, kako gre za meglo, ki se z več tisoč metrov visokih gora v bližini spušča v chengdujsko kotlino! In postreže še s šalo: “Kadar se pri nas izjemoma prikaže sonce, psi lajajo, ker mislijo, da gre za polno luno!”
Bambusova oaza sredi gostega naselja
Kitajsko je težko dojeti z merili v naših glavah, dokler je ne doživiš. Predstavljala sem si, da me bodo k pandam po vsej verjetnosti zapeljali z avtobusom nekam v bambusove gozdove pod gorami, kakor sem pač videla v dokumentarcih National Geographica. A sem prav debelo gledala, ko se je avtobus ustavil v gosto naseljenem predmestju Chengduja, velemesta s 13 milijoni prebivalcev. Sredi križišča je na ozelenelem prometnem križišču na pande opozorila figura v slogu Disneylanda z napisom Raziskovalni in vzrejni center za pande, kakršnih imajo na Kitajskem deset, najstarejši pa se res nahaja v gorah. Za javnost sta odprta le dva. Tu gre v bistvu za rezervat s petdesetimi belo-črnimi kosmatinci in nekaj manj njihovih ljubkih sorodnikov mačjih pand, kakršne imamo tudi v ljubljanskem živalskem vrtu.
Živalim je namenjenih 106 hektarov z gostim bambusovim gozdom, v katerem imajo pande, ki sicer veljajo za plahe in miroljubne živali, dosti prostora, da se včasih umaknejo pred številnimi obiskovalci. Vendar so hkrati tudi sami radovedni in vajeni ljudi. Ob kanalu, ki jih loči od stez za obiskovalce, imajo kupe narezanih bambusovih vej, visoka drevesa z gugalnicami, s sedeži med vejami; visoke odre za plezanje. Skratka, pravo otroško igrišče, kar zadovolji želji pand po igri in vragolijah, ki jim jih spričo njihove lenobne narave in zavaljenosti človek ne bi pripisoval.
So pande v ujetništvu depresivne
A strokovnjaki, ki se ukvarjajo z vzrejo pand, domnevajo, da imajo pande v ujetništvu psihične težave. Te naj bi jih ovirale, da bi se naravno razmnoževali. Američani so si na primer leta zaman prizadevali, da bi pandin par, ki so ga Kitajci podarili predsedniku Nixonu, dobil mladiče. Uspeh pa so z velikim pompom dosegli na Tajskem, kjer se je avgusta letos rodil panda po naravni poti. Kitajci imajo za seboj tudi nekaj takih podvigov, a ti so preredki, da bi jih ne skrbela prihodnost teh imenitnih živali. Samica je godna za oploditev le nekaj dni na leto in to ni lahko ugotoviti. In vendar Kitajcem uspeva z umetnimi oploditvami razmnoževati te najdragocenejše sesalce na svetu. V Chengduju tako obiskovalcem skozi debelo steklo omogočajo videti komaj rojene rožnate kožuhaste kepice v inkubatorjih ali že malo večje živalce, ki hlastno pijejo mleko iz stekleničke v naročju v belo oblečene skrbnice občutljivih mladičkov.
Rušilni potres je 2008 prizadel tudi pande
V teh centrih imajo inštitut znanstveniki, ki si prizadevajo, da bi nekoč pande lahko vračali v naravo, kar se doslej še ni zgodilo. Žal je tu vprašanje, ali bo to sploh mogoče, glede na to, da Kitajci množično krčijo gozdove zaradi potreb po lesu, po novih njivah in naseljih spričo rasti prebivalstva, ki naj bi po nekaterih domnevah kmalu dosegla že milijardo in pol prebivalcev kljub še veljavnim omejitvam rojstev, zlasti v mestih.
V naravi naj bi živelo še največ okrog tisoč petsto velikih pand v trinajstih, v glavnem med seboj ločenih, rezervatov le na skrajnem zahodu Kitajske. A tudi v naravi se pande slabo razmnožujejo. Običajno povržejo le enega mladiča, če sta dva, drugega mati neusmiljeno zapusti usodi.
Usoda pa ni bila mila ne le ljudem, ne pandam v naravnem rezervatu blizu Chengduja. Sredi meseca maja leta 2008 je mesto Guanxian, 60 kilometrov od Chengduja, prizadel močan potres. Življenje je izgubilo okrog dvajset tisoč ljudi in porušenih je bilo večina stavb, zgrajenih v horuk časih kitajskega socializma, medtem ko so novejše ostale cele. V letih liberalne ekonomije so si kmetje zelo opomogli, saj je zemlja zelo rodovitna in mesto je postalo bogato, polno lepih stavb. Zdaj ga obnavljajo in to si je pred kratkim prišel ogledat sam predsednik Kitajske.
Po potresu so v Chengduju takoj pomislili na pande in se podali v gozdove. Tam so našli dobro desetino ranjenih živali, jih odpeljali v center za vzrejo in jih večina tako pozdravili, da so jih lahko vrnili v naravo.
O čem sanjajo pande in kdaj je Evropa zvedela zanje
Pande so od nekdaj živele tako v južni kot v zahodni Kitajski. Prvi zapisi o teh nenavadnih kosmatincih menda segajo skoraj tri tisoč let nazaj. Stara ljudstva so verovala, da imajo pande čudežno moč; odganjajo zle duhove in zavračajo katastrofe. Znano je, da so jih radi imeli na dvorih kitajskih cesarjev kot hišne ljubljence, saj so živali miroljubne, krotke, ljubeznive, prave muce, razen, če se počutijo zelo ogrožene. Znana je zgodba pijanega Kitajca, ki je za stavo zlezel v pandino kletko, češ, saj mi žival nič ne more. A ga je vendarle pošteno ogrizla. V naravi se izognejo človeku, saj so jih ljudje stoletja preganjali in pobijali zaradi kože in verjetno tudi zaradi mesa. Zdaj je to hudo kaznivo dejanje.
Kitajci so ponosni na pande, vendar mnogim ni všeč, da se obsežna dežela baha z živalmi, ki predstavljajo le Sečuan. Zato se je vnel prepir okrog maskot za nedavne olimpijske igre v Pekingu, češ, ali nima Kitajska tudi drugih znamenitosti. Zategadelj so bile za maskote iger poleg pande izbrane še tri živali: tiger, žerjav in opica ter simbol kitajskih risank. Res pa je, da so pande kar se da izkoristili izdelovalci spominkov, ki jih dobite v vseh predelih države. V vzrejnem centru pa naravnost vabijo obiskovalce, naj kupujejo spominke pri njih, ker na ta način pomagajo vzdrževati center, saj jim država odmerja preskope vsote denarja. No, cene pa so tu precej višje kot v kakem kraju, daleč od pand.
Evropo je s pandami šele leta l869 seznanil francoski misijonar, ki je v enega od pariških muzejev prinesel kožo pande. Dobil jo je pri kmetu, ki je žival pokončal zaradi mesa.
Na koncu pa še k šali o pandah. Ali veste, o čem sanjajo ti črno-beli kosmatinci? O tem, da bi se kdaj videli na barvni fotografiji, in o tem, da bi se enkrat v življenju naspali in se prebudili brez črnih podočnjakov okrog oči. Ah, potem pa ne bi bili tako luškani, kot so! Še to: ko smo obiskali tamkajšnji inštitut za pande, sem razlagalca vprašala, ali je kaka možnost, da bi Ljubljana, ki je pobratena s Chengdujem že od leta 1985, dobila v dar pando ali dva? Odgovor je bil: “Kitajska nič več ne podarja pand, izjemoma jih lahko posodi kaki deželi, ker so te živali last naše države, a so naši pogoji zelo strogi. Dvomim, da imate pri vas dovolj prostora za pando, da ne omenjam težav s hranjenjem s svežim bambusom.” Torej, nič ne bo s pandami! Sicer pa imamo mi dovolj svojih rjavih medvedov, ki so tudi “cortkani”, zlasti kot mladiči, a se žal dogaja, da jih rajši skrivaj pospravimo pod rušo, če osirotijo, kot da bi se ukvarjali z njimi v živalskem vrtu.
