Jezik je moja njiva, po njej rijem kot kmet, ko iščem zmerom nove svetleče se brazde …
Niko Grafenauer je eden redkih pesnikov, pri katerem se vrhunska poetika druži s perfekcionističnim pesniškim obrtništvom. Zanj bi lahko trdili, da kljub temu, da daje občutek, da vse zna, še vedno išče …
Ustvarjanje je za Nika Grafenauerja proces, v katerem išče sebe in s svojo govorico ustvarja svet, ki temelji na lastni življenjski izkušnji. Poezija pa je eksistencialno dogajanje, v katerem se tvorno srečujeta tradicija in individualni talent.
Za današnji dan pa ena izmed Grafenauerjevih pesmi.
Niko Grafenauer: Tišina
Beseda tišina se je naselila v tišini kot kamen.
V rjavi megli niha svet, nemo so se zaprle poti.
Čas vstaja pred mislijo živih kot stena.
Pomlad bo, ko pride, polna kačje sline in vlažnih sledi.
Pozen dež v zraku potemni deželo z mrko težo.
Tiho kot na meč me nabada vse, kar molči.
Zemlja, kjer stojim, se vzdiguje k meni kot ženska.
V mrtvem očesu razredčena svetloba obdaja stvari.
Bežim po mišnici, prah se suklja kot porog.
Nikjer ni zavetja, da me použije kot črn plamen.
Strma negibnost na obzorju zapira svet.
Beseda tišina se je naselila v tišini kot kamen.
