O Niku Grafenauerju, uveljavljenemu in cenjenemu pesniku, prevajalcu…, smo v Ventilatorju besed že večkrat pisali.

Niko Grafenauer je eden redkih pesnikov, pri katerem se vrhunska poetika druži s perfekcionističnem pesniškim obrtništvom. Zanj bi lahko trdili, da kljub temu, da daje občutek, da vse zna, še vedno išče.
Jezik je moja njiva, po njej rijem kot kmet, ko iščem zmerom nove svetleče se brazde…
(Vladimira Rejc: Čarovnija pisanja, portreti slovenskih književnikov, Beletrina, 2005)
Niko Grafenauer: Nič
Nič je zapičen v noč
s piko na i.
A v njej je tako pričujoč,
da je ni.
Nič je neznana stran tega,
kar je.
Zato tam kot težnost obsega
prav vse.
Vendar se nič nikoli nikjer
ne da občutiti.
Ni ga, zato ga hočemo venomer
kje odkriti.
Včasih se meni nič tebi nič naredi,
kot da je.
Tako poosebljen je tisto, kar ni
nihče.
Nič je živim mogoče samo
Slutiti.
In le ko za vedno zapremo oko
tudi biti.
(Niko Grafenauer: Skrivnosti, Nova revija, 2007)