No, ne bodi lena, sem se odpravila na Triglavska jezera, kar
sem nameravala storiti zadnjih 50 let. Pa spet brez uspeha. Morala se bom
podati še enkrat.
Zvečer sem
se ustavila ob koči pri slapu Savice in prespala v avtu. Čudovito mirna, temna
noč. Okrog šestih zjutraj sem že kolomastila po Komarči. Strmo je, rit mi je
dala spoznati svojo težo. Na nekaj mestih so klini in jeklene vrvi. Ko bi vsaj
naredili še kakšen škripec! A uspelo mi je. Strmine je konec pri Črnem jezeru.
Če ne vidim nič drugega, je bilo vredno, sem si rekla in se po prvem sendviču odpravila
naprej. Od tu dalje je pot položna. Nasproti mi prihajajoč par sem vprašala,
koliko je še do koče. Ne misli, samo hodi, sta mi rekla. Dober nasvet. Kmalu
sem zagledala kočo, a do nje je bilo še dobre pol ure, čeprav sem imela
občutek, da jo imam pred nosom.
Naročila
sem kislo mleko in ajdove žgance. Bil bi greh, če jih ne bi. A bila je smola,
ker sem jih. Čez nekaj ur sem bruhala, kakor še nikoli v življenju.
Gostilničarke so rekle, da imam preobčutljiv želodec, a ko je začela bruhati še
ena hribolaznica, so postale bolj prijazne.
Ubogi
tisti, ki so pojedli kislo mleko pred vzponom na Triglav.
Po kislem
mleku sem se odpravila naprej, da bi dosegla vsa jezera in se proti večeru
vrnila v kočo. Pomislila sem, da se mi pravzaprav ne mudi, in se po kakšne pol
ure hoje zavalila v travo in zamižala. Jutri bom šla naprej, morda pa prav do
Kredarice. Lenobnost mi je vlila nov pogum. Zaspala sem kot gazela.
Občutek za
čas sem izbrisala. Nenadoma me je vrgel pokonci krik kanje, mislim vsaj, da je
bila kanja, videla je nisem. Ob vsakem čivku pomislim na Iztoka Geistra in mu
zavidam vse znanje, ki si ga je nabral kot ptičeplazec ali zalezovalec ptičev –
kako naj rečem – on najbrž loči puh spod peresa od puha spod kluna in na tisoče
različnih čivkov in krikov in krehov. Domnevna kanja se je oglasila prav blizu
in samo enkrat in presunljivo zategnjeno. Nad mano so viseli črni oblaki in
preden sem se pokrila s pelerino, je lilo in se bliskalo in grmelo. Tako mi je
kanja rešila življenje. V kočo sem prišla zadnja.
Bruhati zaradi
kislega mleka sem začela šele po vročem čaju. Dobila sem vročino, ki se je umikala
valovom mrzlice, tako da sem popoldne prestala v postelji – še dobro, da sem si
jo rezervirala že pred mlekom. Dopoldan so se mi hribi zdeli neobljudeni.
Ljudje se razpršijo. Prostora je veliko. Dež pa je napolnil kočo.
Ne vem,
zakaj morajo v hribih čaje tako svinjsko sladkati. Povsod. Na bruhanje mi gre
že od tistih njihovih stokrat prekuhanih plevelov!
Od bruhanja
naprej sem naročala samo kamilice, ki so bile dvakrat dražje kot v ljubljanski
Zvezdi. Servirajo jih v skodelicah za kapučino. kaj je narobe s starimi
emajliranimi piskri? Je voda res tako draga? Zunaj je pipa, znotraj pa
prodajajo Evian. Bila sem skoraj ogorčena. Če mi ne bi bilo zares slabo, bi
verjetno jezikala. A nisem mogla niti trepalnic privzdigovat, kako naj bi potem
vihala nos!
Zjutraj sem
se poklapano odpravila v dolino. pričakovala sem še val driske, a mi je bilo
vsaj s tem veseljem prizaneseno. Počutila sem se prešibko za jezera. Pa drugič.
Vračala sem se čez Komno, bala sem se strme Komarče, ker je bilo res vse
razmočeno. Prelepa pot. Naletela sem na njivico divjih nageljnov. Dišali so do
nebes. Nekaj borovnic sem nabrala, tudi dve ali tri divje maline. Do koče na
Komni sem prišla že prebujena in polna moči. Postalo mi je žal, da nisem šla do
jezer. No, bom pa šla še plavat v Bohinju, sem si prigovarjala in brez težav
prišla do ovinka, kjer sem zaslišala šumenje slapa Savice. Pot je bila položna,
za mali Rožnik. Ozrla sem se, prisluhnila šumenju in se spotaknila. V trenutku
sem se odpovedala telesu. naredila sem nekaj zmajevsko razprostrtih korakov,
potem pa se kot jabolko skotalila kakšnih dvajset metrov nižje in obležala kot
zvezda sredi poti. Konec, konec je, sem si rekla.
Joj, če me
zdaj kdo zagleda, kako se bo prestrašil. S to mislijo na nič hudega slutečega
mimoidočega sem se oprla na komolce in se zvlekla na rob poti. Miže sem si
odpela nahrbtnik in otipala plastenko vode in si jo položila na trebuh, češ da
sem samo malo legla in gledam v krošnje in pijem. Če bo kdo prišel mimo, se bom
nasmehnila, sem si rekla. To je trajalo kakšnih petnajst minut. Šele potem mi
je prišlo na misel, da sem ta nepomična zvezda na tleh pravzaprav jaz in da bo
morda vendarle treba vstati in iti naprej. Skrčila sem nogo, ki me je bolela.
Koleno je ubogalo. Skrčila sem tudi nogo, ki me ni bolela. Koleno je ubogalo. Pobrala
sem se, še kakšne pol ure skrotovičenega poskakovanja in prišla sem do avta, se
ustavila v Bohinju, se odvlekla še do vode, a bosa po kamenju pač nisem mogla v
vodo. Koleno je bilo že napihnjeno. Krompir, debelejše od stegna. In to tisto,
ki me takoj po padcu sploh ni bolelo. Naslednji dan sem mirovala, čakala, da se
oteklina poleže, a zlomek je bolel in odločila sem se za urgenco.
Naj še kdo
reče kaj čez naše zdravnike! Sprejeta sem bila kraljevsko. Takoj rentgen, takoj
punktacija, takoj naročena za pregled. Vzela sem taksi, to je res, a peljala
sem se še k svoji zdravnici po napotnico za pregled in bila doma ob dvanajstih.
Naj še kdo kaj govori o čakanju! Čudila sem se, kako hitro sem opravila. Bolečine
sem prestajala solzna od hvaležnosti. Punktiranje ni nič prijetno. S sestrami
bi se pobratila, v zdravnika sem se zaljubila. Ne vem, kako naj se jim
zahvalim.
Ko pa sem
bila čez nekaj dni v čakalnici na pregledu, kjer je vse teklo kakor švicarski
vlaki, je privihrala mlajša ženska z otrokom, napadalno zahtevala takojšnji
sprejem, češ da se ne bo valjala v čakalnici z otrokom… noht se ji je obrnil
na roki, ki jo je imela v mavcu. Lahko bi šla k pedikerju! Lahko bi prišla brez
otroka! Sestre v sprejemni pisarni so popustile. Stalo jih je manj živcev.
Ženska pa ni videla, kako je bilo sram njeno hčerko. To je posebne vrste
zloraba. Izrabljanje otroka za doseganje neopravičljivih ciljev. Težko sem se
zadržala. Zaradi hčerke sem bila tiho. Dovolj je morala prestati. Najbrž ne
prvič. Materi se je videlo na obleki, na pričeski, na maski, da je to njen
stil. Tank. Prefinjena žveplena kislina.
Torej je
ženski uspelo! In prav take se bojo pritoževale čez naš zdravstveni sistem.
Dovolj o
bolezni! S palico hodim po Ljubljani, čim manj, seveda, vzamem tudi kak taksi
in vse je v redu. Bila sem v Cankarjevem domu. Gledala sem opero Žena brez
sence. Strauss. Besedilo me je razburjalo od verza do verza, nisem dovolj
poduhovljena in preveč realistično sem sprejemala igro. Govorili so o nerojenih
otrocih, ki so nezaželeni, še preden so spočeti. Ena ženska hoče imeti otroka,
ena jih noče. Obe se spravljata nad moške. Ena ga ponižuje, druga goljufa. In
to v imenu ljubezni! Ženska noče biti sužnja moškemu in grozi, da bo šla po
svoje. Kam gre? Obleče se v cipo. Je to kaka svoboda? Potem zanika, da je kot
cipa res z nekom spala, da je to le želela. Kakšno ljubezen pa hoče namesto
ljubezni moža, ki ji daje dom in varnost. Ko pa moški dvigne roko nadnjo, da bi
jo kaznoval in ukrotil, se zaljubi v njegovo kruto moškost in prizna, da brez
njega ne more živeti, in ji ni več težko prati, kuhati, leči v posteljo. Nisem
vedela, kaj naj si mislim. A če sem odmislila besede, ki sem jih itak dobivala
na ekranu nad odrom, saj so peli v nemščini in sem razumela samo kakšno smrt in
ljubezen, potem sem lahko sprejemala mojstrovino. Še vsebina se mi je zdela
veličastna, ko sem sprevidela, da je bila opera napisana pred prvo svetovno
vojno. To so bili časi Freuda in Younga, zato vsebina ni bila iz trte izvita,
temveč aktualna – in je še vedno sporna in nesporna hkrati. Nekaj o arhetipih
pač. To me presega, priznam.
Človeški
glas in glasovi, ki jih človek oblikuje z inštrumenti, to je bilo čudežno.
Dirigiral je Valerij Gergijev. Šele naslednji dan, na koncertu, ko sem sedela
bližje odru in lahko videla dirigentove gibe rok in telesa, sem dojela njegovo
moč. Poslušala sem skozenj. A pianist Denis Macujev ni potreboval posrednika.
Napadel me je kot sokol, naravnost v srce je zakljuval. Prokofjevov Klavirski
koncert številka 3 je odigral tako, da bi me lahko nekdo koleno izruval, pa
ne bi čutila bolečine.
Samo ena
stvar me moti na koncertih. Umetniki imajo svoj program, pripravijo se,
odigrajo, potem pa mi ploskamo in ploskamo in morajo se vrniti na oder in
odigrati še eno ali dve skladbi. Nam ni bilo dovolj tisto največ, kar so nam
dali? Ne rečem, odigrajo pač dodatek, a to je kakor vedro mrzle vode.
Odplaknejo občutek simfonije. Ostane samo še poskočni valček. Tudi če orkester
odigra zadnji kos simfonije še enkrat, je večer sesut.
Še najlepše
in najbolj svečano bi bilo, če bi sploh ne ploskali, temveč tiho, počasi odšli.
No, upam, da tako čutim samo jaz.
Bila sem še
na enem odličnem koncertu. Marko Hatlak s harmoniko in Karmen Pečar z violončelom
sta igrala Bacha, Piazzollo, Ligetija, Krebsa, Fauréja in premiero skladbe
slovenskega skladatelja Črta Sojarja Voglarja. Atrij Mestnega muzeja. Ta dva
instrumenta sta kot maslo in kaviar. Sprijeta in samostojna hkrati. Najbolj
ljubko pa je, ko se glasbenika spogledata in se predata složnemu igranju, kakor
da bi plesala na oblaku.
Ostali čas
sem porabila za obiske. Avgust je najkrajši mesec v letu. Dva paketa iz
Avstrije, eden v obliki tria – dve ženski in en moški. Pripravila sem tri
postelje, a spali so v eni. Ko so se vrnili iz Dalmacije, sem pripravila samo
eno posteljo. Na zajtrk so prišli nagi. Kaj sem pa hotela. Naj se imajo po
svoje. A gledala sem moškega od spredaj in od zadaj in od strani in poskušala
sem se pogovarjati, pa nisem dojela njegove moči. Dala bi mu očistiti čevlje,
nič drugega. Ženski pa – nisem vedela, da lahko sužnji tekmujejo v tem, kdo bo
bolj suženjski. Žal mi je bilo K., ker je inteligentna ženska. Spoznali sva se
na nekem seminarju. Njenih ostalih dveh tretjin tria nisem želela pobližje
spoznavati.
Moja dva
nečaka iz Kranja sta tudi prišla na počitnice v Ljubljano. Opravičiti sem se jima
morala, ker sem kar naprej kritizirala njun okus. Stara teta sem, čas je, da to
razumem. Zoprna sem. Ne spoznam se na čevlje in majice. Ne vem, kaj je dober
film. zavohala sem lastni naftalin.
Tu je bila
tudi moja svakinja iz Moskve. Peljala sem jo v Benetke. Naj mi še kdo reče, da
so dve uri iz Ljubljane. Vozila sem štiri ure in nisem imela občutka, da sem se
obotavljala. Potem se je ženska morala vrniti v ožgano Rusijo. Od suše je
zemlja tako razpokala, da lahko sežeš v razpoko do komolca globoko. Bilo mi je
zelo zelo težko pri srcu. Slovanska duša, globoko sočutje ni nekaj
izmišljenega. Čisto slučajno berem Down and Out in Paris and London
– Gor pa dol po Parizu in Londonu Georga Orwella. V Parizu se pisatelj druži z Borisom, s
propadlim a ponosnim in zanesenjaškim predoktoberskim oficirjem. Rusko dušo je
zadel do obisti. Berem pa tudi, da spremenim okolje, ko poležavam s kolenom na
blazini, potopise Marka Twaina The Innocents Abroad or The New Pilgrim’s
Progress, v katerih opisuje potovanje s parnikom iz Amerike v Evropo in vse
do Jeruzalema. Če slovanska duša
vzbuja sočutje, pa vrhunski angloameriški humor vzbuja zavist. Žal je tovrstno
pisanje izumrlo – skupaj s človeško inteligenco. Če so take potopise objavljali
v dnevnikih pred sto leti, danes pa objavljajo reportaže, ki so zlepljene s
podatki z interneta, potem ni pomote. Knjige tiskajo zato, da lahko pišejo o
pisateljih. Kaj pišejo! Objavijo fotografijo! Pregled dogodkov tedna. Kdo je
kdo? Nisi nihče, če nisi na dveh centimetrih v Lady! In kaj vejo o tebi? Da si
se postaral, da imaš isto obleko kot na neki drugi sliki, da imaš čuden nos, če
si slikan v profil. A ta klobasa en-face je pa kaj boljša?
Že prav na
samem začetku Mark Twain opiše mladega potnika na parniku, ki se je odločil, da
bo pisal dnevnik in ga objavil in z njim obogatel. Prvih nekaj dni je pisal
podatke o vremenu, potem je prepisal nekaj iz turističnega vodiča, potem pa je
odnehal. "Prepričan sem, da niti deset ljudi na ladji ne bo imelo več kot
dvajset strani dnevnika s te dvajset tisoč milj dolge vožnje! V določenem
trenutku postane namen, da bi pisali dnevnik, nekaj najbolj nujnega; človek se
vrže v zvesto opisovanje z velikim navdušenjem; dobi občutek, da je pisanje
dnevnika najbolj zanimivo in najbolj privlačno opravilo na svetu. Ampak če bo
živel samo 21 dni, bo sprevidel, da samo najbolj redki med redkimi imajo jajca,
vztrajnost, predanost obvezi zaradi obveze same in nepremagljivo odločnost, ki
jim bo omogočila vztrajati pri tako velikanskem delu, kakršno je pisanje
dnevnika, ne da bi doživeli poraz."
